Skip to main content

Full text of "Vzhodno cerkveno vprašanje"

See other formats


Digitized by the Internet Archive 

in 2011 with funding from 

University of Toronto 



http://www.archive.org/details/vzhodnocerkvenovOOgriv 



i' h 



i 



Vzhodno 



cerkveno vprašanje 



Spisal 

dr. Fran Grivec 



Ponatisnjeno iz ,y Voditelja^ 



Maribor 1909 

Založil pisatelj. Tiskala tiskarna sv. Cirila 
Ves donesek je namenjen za misijone 



Vzhodno 



cerkveno vprašanje 



Spisal 



dr. Fran Grivec 



AX^ 



\ 



'APR 2 5 1983 



Tor 




Ponatisf^^mrH^^, Voditelja'' 



Maribor 1909 

Založil pisatelj. Tiskala tiskarna sv. Cirila 
Ves donesek je namenjen za misijone 



Vsebina 



Stran 

Uvod I 

I. Vzroki razkola 3 

II. Poizkusi zedinjenja 15 

IIL Sedanje stanje vzhodnega cerkvenega vprašanja in sedanje delo za zedi- 

njenje 29 



6) 





^^b' 


(t) 


II H II II 


— ^ - m — 


II M M li 1 







^1^ 





Vzhodno cerkveno vprašanje. 

Uvod. 

vzhodnem cerkvenem vprašanju se je pri nas že večkrat pisalo 
in govorilo. A vendar skoraj ni vprašanja, v katerem bi bilo 
toliko predsodkov in toliko nasprotujočih si sodeb. Enim se 
zdi važno in aktualno, drugim se zdi, da je brez pomena, ali vsaj za 
nas ne aktualno ; eni ga z veseljem proučujejo in upajo v uspešno re- 
šitev tega starega cerkvenega vprašanja, drugim se zdi vsako delo v 
ta namen prazno ali celo smešno. Kako se morejo vzdrževati tako 
nasprotujoče si sodbe? Gotovo zato, ker to vprašanje premalo po- 
znamo. A zakaj je to vprašanje katoliškim Slovanom sploh tako malo 
znano? Zato, ker je to vprašanje naše, slovansko vprašanje. Ta sodba 
je sicer na videz paradoksna, a vendar opravičena. Katoliški Slovani 
bi morali to vprašanje posebno proučevati in skrbeti, da bi bili drugi 
katoliški narodi o njem prav poučeni. Toda katoliški Slovani so v 
bogoslovski znanosti nesamostojni; svojo bogoslovsko izobrazbo zaje- 
majo iz zapadnoevropskih, kolikor toliko tujih virov, ki se na vzhodno 
cerkveno vprašanje iz umevnih razlogov premalo ozirajo. 

Poznam imenitnega profesorja cerkvene zgodovine na nekem av- 
strijskem vseučilišču, ki je še le iz doktorske disertacije svojega učenca 
spoznal, kako obširno in težko je to vprašanje; a potem je priznal, 
da se v cerkveni zgodovini to vprašanje premalo vpošteva. Tudi naj- 
boljše cerkveno-zgodovinske učne knjige imajo o tem vprašanju le ne- 
koliko kratkih, suhoparnih podatkov, a še ti se navadno prezro. V 
dogmatiki ni nič boljše. P. Urban S. J., strokovnjak v teh vprašanjih, 
pravi, da naši dogmatični kompendiji o vzhodni cerkvi vedo samo to- 
liko, kolikor je bilo znano ob florentinskem cerkvenem zboru, k več- 
jemu podajajo še to, kar so dognali nekateri latinski pisatelji v 17. in 
18. stoletju (Allatius, Lequien, Assemani). Vzhodna bogoslovska zna- 
nost novejše dobe, posebno ruska, je zapadnemu bogoslovju skoraj 

Vzhodno cerkveno vprašanje. I 



Dr. Fr. Grivec. 



popolnoma neznana. Umevno je, da tako zastareli podatki vzhodnega 
cerkvenega vprašanja ne kažejo v pravi luči in ne vzbujajo zanimanja. 

Vzhodno cerkveno vprašanje je v zvezi z vzhodno svetno in kul- 
turno zgodovino. A tukaj ni nič boljše. Bizantinska zgodovina je 
primeroma malo in zelo površno znana. Navadne zgodovinske knjige, 
iz katerih zajemamo svoje zgodovinsko znanje, so v tem oziru površne 
in polne predsodkov. Ko je pred kakimi 20 leti prvi sedanji bizan- 
tinolog profesor Krumbacher začel pisati svojo »Geschichte der byzant. 
Litteratur« (1. izd. 1. 1890), gaje eden izmed evropskih znanstvenih 
prvakov svaril, naj se nikar ne loti tako brezplodnega dela ^ — Bi- 
zantinske študije so v zadnjem desetletju zelo napredovale; a njih re- 
zultati so širšim krogom še premalo znani. Splošno še vladajo stari 
predsodki proti vzhodni zgodovini in kulturi. 

Potem ni čuda, da je vzhodno cerkveno vprašanje širšim krogom 
tako malo znano, da se marsikomu zdi tako malo važno in tako ne- 
zanimivo. Malokdo ima priliko, da bi se temeljiteje poučil o vzhodni 
cerkvi; za tako delo je treba veliko samostojnosti, časa in sredstev. 
Tisti pa, ki se za to vprašanje samo mimogrede zanimajo, ga le pre- 
večkrat rešujejo po svojih simpatijah, brez zadostnega ozira na zgo- 
dovinsko resnico in dejanski položaj. Ker se o tem vpraša- 
nju večkrat sHšijo in čitajo površne in čudne sodbe, zato je v mnogih 
krogih celo vprašanje prišlo tako ob veljavo, da kaj takega že neradi 
čitajo ali poslušajo. 

Oni katoliški Slovani (Poljaki, Hrvatje), ki so na neposredni 
vzhodni meji, navadno niso nič bolje poučeni o tem vprašanju. Ob 
mejah se nasprotja navadno zelo poostre ; velikokrat sta obe stranki 
v verskem oziru zanemarjeni in premalo poučeni. Obojestranski pred- 
sodki se navadno posebno ostro kažejo v narodnih in obrednih na- 
sprotjih; navadno na obeh straneh pogrešamo objektivnosti. Zato so 
tudi mnogi dobri in izobraženi obmejni katoličani polni predsodkov o 
vzhodni cerkvi, ker vse presojajo po svojih neposrednih sosedih. 

To so nekateri vzroki, ki nam pojasnjujejo, zakaj katoliški Slo- 
vani tako malo poznajo ono vprašanje, ki bi jih moralo še posebno 
zanimati. — V zadnjih dveh desetletjih se je to vprašanje že tako vse- 
stransko proučilo, da si o njem lahko ustvarimo objektivno sodbo. To 
je gotovo važen napredek ; do zadnjih let je namreč medsebojno ne- 
poznavanje zelo neugodno vplivalo na razvoj vzhodnega cerkvenega 
vprašanja. Odločilni katoliški cerkveni in znanstveni krogi so sedaj 
o stvari pravilno poučeni; na znanstvenem polju je sicer še vedno 



* K. Krumbacher, Geschichte der byzant. Litteratur^ (Handbuch der klass. 
Altertumswissenschaft IX i; Miinchen 1897) str. V. (Predgovor k i. izd. 1890). 



Vzhodno cerkveno vprašanje. 



-mnogo nerešenih vprašanj, a poglavitni predsodki so že premagani. 
-Zato smemo upati, da bodo začeli polagoma vsi katoliški krogi to 
vprašanje bolj trezno in pravilno presojati, kar gotovo ne bo brez 
vpliva na naše vzhodne sosede. 

Ker je vprašanje o cerkvenem razkolu in zedinjenju že staro zgo- 
dovinsko vprašanje, zato tudi tukaj velja »historia vitae magistra«. 
Ako ga hočemo pravilno umevati, moramo poznati njega zgodovino. 
Zato hočem kolikor mogoče kratko in objektivno podati novejše zgo- 
dovinske rezultate: L o začetku in vzrokih razkola; II. o po- 
izkusih zedinjenja, da bodemo mogli pravilno presoditi III. se- 
danje delo za rešitev vzhodnega cerkvenega vprašanja. 

I. 
Vzroki razkola. 

V prvih treh krščanskih stoletjih je v celem rimskem cesarstvu 
'vladal en jezik, namreč grški, povsod so bile podobne razmere, po- 
dobni življenjski pogoji. Pač so bile med tedanjimi narodi v rimskem 
cesarstvu razlike in nasprotja, a vsi so razumeli grški jezik in rimska 
država je vse vezala v eno celoto ; rimska država in posamezni narodi 
oziroma posamezne rimske pokrajine so bili skupen sovražnik krščan- 
stva. Krščanstvo je bilo zato tem bolj obrnjeno k višjim ciljem in 
tem manj navezano na ta svet. Koliko ugodnih pogojev in vzvišenih 
nagibov za ono prelepo enoto, po kateri se odlikuje krščanstvo prvih 
treh stoletij ! Kristjani so bili sicer preganjani, morali so se skrivati, 
a vendar so se tako poznali in bili tako tesno zvezani med seboj. 

Po milanskem ediktu (1. 313) je krščanstvu zasijala zlata svoboda. 
Krščanstvo je premagalo poganski svet. Skupni sovražnik je postal 
prijatelj ; država je začela podpirati krščanstvo. Slavno se je krščan- 
stvo borilo proti poganstvu in proti poganski državi, a sedaj se je za- 
čela nova borba proti heretikom, proti krščanski državi in proti na- 
rodni omejenosti in narodnokulturnim predsodkom. Kristjani so se 
začeli udeleževati državnega življenja, dobivali so najimenitnejše dr- 
žavne službe. Ponosni izobraženi pogani so v večjem številu presto- 
pali h krščanstvu, krščanska kultura se je povzdignila, a ob enem so 
se začele tudi v krščanstvu kazati narodnokulturne razlike. Ko je 
Konstantin izbral Bizanc za novo cesarsko prestolnico (L 323), se je 
še bolj vzbudil stari grški narodni ponos, tedanji kulturni svet se je 
začel še bolj deliti v dve polovici. Vse to je vplivalo na krščanstvo. 
Čisto naravno in skoraj nevidno so se začele razvijati tudi cerkvene 
razlike ; na zapadu so se cerkvene razmere uredile po zapadno , na 
\vzhodu po vzhodno. 

Vzhodno cerkveno vprašanje. I* 



Dr. Fr. Grivec. 



Cerkveni razkol ima torej globoke korenine v kulturnih raz- 
likah. 

V prvih treh stoletjih je bil grški jezik uradni jezik cele krščan- 
ske cerkve. Zapadna krščanska literatura prvih treh stoletij je po ve- 
liki večini pisana v grškem jeziku ; zapadna liturgija se je vršila v gr- 
škem jeziku. Od IV. stoletja dalje so se pa razmere naglo izpreme- 
nile. Latinski jezik je v Rimu izpodrinil grščino; v liturgiji, literaturr 
in papeževih pismih se je začel rabiti latinski jezik. Ker se grški je- 
zik na zapadu ni več rabil, se ga tudi niso več učili. V Rimu so bili 
redki, ki bi še znali grško. Leta 430. je prišlo že tako daleč, da pa- 
pež Celestin I. dolgo ni mogel odgovoriti Nestoriju, ker je moral iskati 
prevajavca ^ Papež Vigilij (537 — 555) ni znal grškega, dasi se je več 
let mudil v Bizancu. Celo Gregor VeHki, ki je bil 6 let (578— 584> 
apokriziar (papežev poslanec) v Bizancu, ni znal grškega jezika; tudii 
Nikolaj I. (1. 858 — 867) ni razumel grškega. Za cerkveno edinost je 
bilo to zelo nevarno, posebno ker še stalni papeževi poslanci v Bi- 
zancu niso znali grščine in so bili odvisni od tolmačev'-. 

Grki se niso nikoli radi učili latinskega jezika; latinski jezik in 
latinsko literaturo so prezirali kot nekaj barbarskega. Cesarski dvor 
v Carigradu je bil kmalu heleniziran. Državne zakone so ob Justini- 
anovem času (525 — 565) začeli prevajati na grški jezik in izdajati v 
grškem jeziku. Znanje latinskega jezika je bilo od VI. stoletja dalje 
na vzhodu še bolj redko kakor znanje grškega jezika na zapadu; celo 
tako učen mož kakor je bil Focij ni znal latinskega. V XI. stoletju 
je antiohijski patriarh Peter poslal latinsko papeževo pismo v Carigrad,- 
naj bi mu ga tam prevedli, ker v Antiohiji ni mogel dobiti tolmača ^. 

Kakor je rastel narodni ponos grških kristjanov, tako je rastlo 
tudi navdušenje za staro grško literaturo. V prvih treh stoletjih so 
se Grki bolj zanimali za evangelij kakor za atiško literaturo. Od IV. 
stoletja dalje je pa bilo med kristjani mnogo občudovavcev stare grške 
literature. Mnogi izobraženi novoizpreobrnjenci so po svojih narodnih 
in kulturnih tradicijah ostali še pogani. Celo v cerkvene kroge je 
zašla helenska slavohlepnost. Grška filozofija je sicer dobro služila 
krščanstvu, a združena z grškim ponosom je bila veri tudi nevarna, 
povzročala je predrzne, nebrzdane špekulacije o velikih krščanskih 
skrivnostih in rodila razne herezije. 

V prvih treh stoletjih se krščanska bogoslovska znanost ni mogla 
razvijati; ko pa je prenehalo preganjanje, se je posebno na vzhodu 



^ Mansi, Collectio concil. IV (Florentiae 1760) 1025. 

2 F. Seppelt, Das Papstum und Byzanz v »Kirchengesch. Abhandlungen<f, 



hrsg. von Dr. M. Sdralek II (Breslau 1904) 17. 

3 Duchesne, Autonomies ecclesiastiques. Eglises separees^ (Pariš 1905) 184. 



Vzhodno cerkveno vprašanje. 



hitro razcvela bogoslovska znanost. V bogoslovski znanosti se je na- 
ravno začel kazati tudi narodni značaj. Ker je prenehala kulturna 
skupnost, zato se je tudi v bogoslovski znanosti začel razodevati raz- 
ličen način in različna smer mišljenja; iste krščanske resnice so raz- 
mišljali od različne strani in z različnega stališča ter na različen način 
pojasnjevali. Na zapadu so n. pr. bistvo svete Trojice pojmovali v 
konsubstancialnosti, bolj s stališča enovitosti kakor troosebnosti. Vzhodni 
cerkveni očetje in bogoznanci so pa pred vsem izkušali pojasniti med- 
sebojno razmerje treh božjih Oseb in troosebnost spraviti v soglasje 
z enovitostjo 1. Medsebojno razmerje božjih Oseb so na vzhodu poj- 
movali bolj ontologično (s pomočjo pojmov bitja, kakovosti, popolno- 
sti), na zapadu pa bolj psihologično (kot izhajanje iz božjega uma in 
volje). Podobno je tudi pri drugih verskih resnicah (milost, zasluženje 
Kristusovo itd.). Tako so nastale navidezne razlike-. 

Kljub navideznim razlikam v razlaganju krščanskih resnic se je 
med vzhodom in zapadom do IX. stol. še ohranila verska edinost. 
Toda navidezne razlike so postajale vedno ostrejše, odtujenost in med- 
sebojno nerazumevanje je rastlo. Treba je bilo le še ponosnega in 
učenega moža, ki bi Grke opozoril na razlike in jim začel zapadno 
cerkev opisovati kot krivoversko. Tak mož je bil Focij, v katerem 
je bil vtelešen grški kulturni ponos in zastopana grška učenost. Nje- 
gov ponos se ni hotel ukloniti Rimu, zato je vznemiril vzhod in ga 
razvnel za boj proti zapadnim » krivo vercem«. To se mu je posrečilo. 
Med Grki je že dolgo tlelo cerkveno nasprotje proti zapadu, a prej 
se ni še nikoli razvnelo s tolikim plamenom. Focij je pa razvnel po- 
^ar, ki je bil toliko nevarnejši, ker so se tudi neizobražene grške 
množice — kot potomci starih Grkov — zanimale za verske boje in 
se udeleževale dogmatičnih prepirov. Kakor ob Focijevem času tako 
so tudi v poznejših stoletjih kulturne razlike, različen način mišljenja, 
medsebojno nerazumevanje in narodni predsodki pospeševali razkol 
in širili prepad med vzhodno in zapadno cerkvijo. 

Zato smatrajo strokovnjaki kakor Duchesne, Urban S. J., 
Hergenrother^, Ehrhard^ Seppelt, kulturne razlike in pre- 



^ Duchesne 84. 

- Več zgledov podaja P. Urban S. J. v »Acta I. conventus Velehradensis« 
(Praga 1908) 18—21. 

3 Hergenrother, Photius. 3 zv. Regensburg 1867/9; o vzrokih razkola po- 
sebno I 295—312. To delo je še zdaj za zgodovino grškega razkola do XII. stol. 
najvažnejše. Tudi ruski zgodovinar A. P. Lebedev (Istorija razdelenija cerkvej-, 
Moskva 1905, str. 363—365) priznava, da je Hergenrotherjeva knjiga najboljše delo 
«0 Fociju; svojo znanstveno vrednost bode po mnenju Lebedeva ohranilo ne deset- 



Dr. Fr. Grivec. 



tirani grški narodni ponos za prvotni in poglavitni vzrok raz-^ 
kola. — 

Grški in sploh vzhodni značaj je bil mehkejši, strastnejši in omah- 
Ijivejši kakor zapadni. Krščanstvo na vzhodu ni zadelo na tako silo- 
vit in vztrajen odpor kakor na zapadu; zato ni moglo tako temeljita 
izkoreniniti človeških strasti in slabosti, ki so se toliko bolj vrivale v 
cerkev in versko življenje. Ko je krščanstvo dobilo popolno svobodo 
in so novoizpreobrnjeni pogani posebno na vzhodu trumoma pristo- 
pali h krščanstvu, takrat je nastala še večja nevarnost za cerkvena 
življenje, ker je vzhodna cerkev imela premalo moči in premalo dobrih 
duhovnikov, da bi mogla brzdati človeške strasti svojih, tako pomno- 
ženih vernikov. 

Na zapadu so mladi in čvrsti narodi dajali novih sil in nove go- 
rečnosti katoliški cerkvi. Na vzhodu pa tega ni bilo. Starokrščanska 
verska gorečnost je pojemala. Toliko vztrajnejše in žilavejše so bile 
narodne in kulturne tradicije Bizantincev; toliko bolj je rastla narodna 
ošabnost in omejenost. Narodni element je vedno bolj pre- 
vladoval nad cerkvenim, ljudske strasti so se vedno bolj vrivale 
v cerkev; obenem je pa rastla antipatija proti Rimu. 

Poleg narodnih antipatij so razne vzhodne herezije povzročale 
nevarne cerkvene boje. Živahni vzhodni duh je večkrat zašel v ver- 
ske zmote, ki so navadno zapuščale globoke sledove med vzhodnimi 
kristjani. Ponosni in živahni grški duh se ni rad uklonil cerkveni 
avktoriteti in ni lahko pozabil ponižanja, ki ga je doživljal na cerkve- 
nih zborih, kjer so se navadno pod zapadnim vplivom obsojale grške 
zmote. Prva velika grška herezija IV. stoletja je bila obsojena na 
cerkvenem zboru v Niceji 1. 325. Vzhodni škofje so se sicer na zunaj 
podvrgli, a vendar je bilo med njimi veliko nezadovoljnih s to ob- 
sodbo. Opozicijo proti nicejskemu cerkvenemu zboru je vodil Evzebij 
Nikomedijski. Ta opozicija je prva organizacija velikega boja za av- 
tonomijo grškega duha in grške cerkve. Evzebijeva stranka je zastopa 
niča grškega boja proti absolutnemu božanstvu Jezusa Kristusa. Ver- 
ski boj se je sicer večkrat polegel, a vedno se je zopet obnavljal \' 
novih oblikah, nazadnje v opoziciji proti »filioque«. Boj za cerkvena 
avtonomijo pa je rodil koketiranje z državno oblastjo ; to koketiranje 



letja, ampak stoletja. Hergenrotherjeva knjiga še ni zastarela; čuditi se moramo,- 
kako je bilo pred 40 leti mogoče napisati tako dovršeno delo o bizantinski zgodo- 
vini. Knjiga se še dobi v knjižni trgovini za smešno nizko ceno 6 M. 

* A. Ehrhard, Die orientalische Kirchenfrage und Osterreichs Beruf in ihrer 
Losung. Wien und Stuttgart 1899. 



Vzhodno cerkveno vprašanje. 



— kakor pravi Duchesne ^ — je imelo za posledico ono žalostno za- 
konsko zvezo, ki se imenuje cezaropapizem. Zato Duchesne trdi 
(str. 223), daje Evzebij Nikomedijski s svojo stranko pravi 
začetnik vzhodnega razkola. 

Cezaropapizem je — kakor vidimo — tesno združen z zgo- 
dovino razkola. Poglejmo, kako je nastal in napredoval. 

V stoletjih preganjanja je bila cerkev v svojih notranjih zadevah 
popolnoma svobodna. Krščanski vladarji naslednjih stoletij so cerkev 
branili pred zunanjimi nasprotniki, a ob enem so dobivali vpliv na cer- 
kev samo. Krščanski verniki in škofje so prvega odločno krščanskega 
vladarja tako občudovali in spoštovali, da so ga tako rekoč izzivali k 
vmešavanju v cerkvene zadeve. Krščanski vladar jim je bil nekaj no- 
vega, zdel se jim kakor od Boga poslan v njih varstvo ; v prvem pre- 
senečenju skoraj niso vedeli, kako naj bi se uredile razmere med ce- 
sarjem in cerkvijo. Cesarjev dvor je imel še mnogo poganskega; po- 
ganska ideja cesarske vsemogočnosti je spremljala tudi krščanske ce- 
sarje. Do Graciana (1. 367 — 383) so cesarji še ohranili poganski na- 
slov »Pontifex maximus«, da so mogli tem bolj vplivati na pogane in 
njih bogoslužje. 

Stara poganska cesarska ideja je bila za krščansko cerkev zelo 
nevarna. Na zapadno cerkev bizantinski cesarji niso imeli neomeje- 
nega vpliva; njih oblast je bila na zapadu primeroma majhna in ne- 
stalna. Na zapadu so se razni narodi borili za gospodstvo ; narodi so 
zmagovali in propadali, prestoli so se majali in rušili. A cerkev je 
stala trdno in neomajano. Na vzhodu je bilo drugače. Cesarski pre- 
stol je bil obdan s starim sijajem. Verska omahljivost in verski boji 
so slabili cerkev.. Cerkev je bila večkrat zelo omajana, oblast vzhod- 
nih patriarhov se je izpreminjala, škofovski prestoli so se rušili, 
a narodna in cesarska ideja je ostala vedno neomajana. 
Grki so z nekim čudnim spoštovanjem občudovali svoje cesarje. V 
njih so videli najvišje zastopnike svoje narodne moči in prednosti; v 
njih so imeli poroštvo svojega kulturnega in državnega gospodstva 
nad celim svetom. Grki sami so krivi, da se je ohranila poganska ce- 
sarska ideja. Kolikor bolj je rastel narodni ponos in prevladoval tudi 
v cerkvenem življenju, kolikor bolj se je budila želja po cerkveni ne- 
odvisnosti od zapada, toliko bolj je rastla cesarska nadoblast nad 
vzhodno cerkvijo. 

Sploh si Bizantincev ne smemo predstavljati kot neko servilno, 
brezčutno maso. Bizantinci, potomci starih Grkov, so bili še vedno 



* »la coquetterie avec le despotifme imperial . . . aboutit . . . a ce triste ma- 
riage, que V on designe par le nom de cesaro-papisme«. — o. c. 223. 



Dr. Fr. Grivec. 



živ kulturen narod, ponosni na svojo kulturo in na svojo slavno pre- 
teklost. Pri takem narodu absolutizem in cezaropapizem ne more biti 
nekaj osamljenega in od naroda neodvisnega; vladajoči sistem je imel 
vedno svoje pomočnike in svojo oporo v narodu samem. Bizantinski 
servilizem ni bil nič večji kakor na zapadu v srednjem veku; bizan- 
tinsko prebivalstvo je bilo sposobno za vstaje in revolucije kakor jih 
svetovna zgodovina malo pozna '. Cesarji so bili odvisni od stran- 
karstva, posebno od vojaštva; vojaštvo in stranke so večkrat odstav- 
Ijale in nastavljale cesarje. Dasi so se osebe in dinastije tolikokrat 
menjavale, je vendar vedno ostal isti absolutizem, ker so se Bizantinci 
z nekim slepim občudovanjem oklepali starih kulturnih in državnih 
tradicij -. Tak kulturen narod ima navadno tako vlado, kakoršne je 
vreden ; v taki državi ima cerkev navadno toliko svobode, kolikor si 
je s pomočjo gorečih vernikov sama pribori. V normalnih razmerah 
je cezaropapizem le tam mogoč, kjer opeša verska gorečnost, kjer se 
med versko zavest pomešajo ljudske strasti. Tako je bil tudi v bizan- 
tinski državi propad verske zavesti, verskega življenja in moralnosti 
vzrok, da je propadla cerkvena svoboda. »Ker so ljudske in narod- 
nostne strasti prodrle v srca vernikov, zato je svetna oblast lahko 
vdrla v svetišča, v cerkev in cerkvene uredbe; ker je narodnostna 
omejenost temnila in omejavala versko obzorje, zato so posvetni ob- 
lastniki s posvetnimi sredstvi omejavali cerkveno svobodo; ker je cer- 
kev postala sužnja narodovih strasti, zato je postala tudi sužnja po- 
svetne oblasti«. 3 Tako seje godilo v vseh časih pri krščanskih na- 
rodih. 

Do VI. stoletja se cezaropapizem še ni za stalno utrdil. Pojav- 
ljal se je pač velikokrat; bilo je pa tudi še nekoliko cesarjev, ki so 
v praksi in teoriji radi priznavali cerkveno neodvisnost. Tudi neka- 
teri cerkveni zastopniki so odločno branili cerkveno svobodo, n. pr. 
sv. Atanazij in sv. J. Zlatoust (:=pa)ai)VYj [BaaiAsia? |jl£'.Cwv) ^ V poznejših 
stoletjih so pa navadno le še menihi in rimski papeži s pravo krščan- 
sko odločnostjo branili cerkveno svobodo. Ko bi bila imela cerkev 
na vzhodu več odločnih zastopnikov in branivcev svoje svobode in 
ko bi bila tesneje združena z zapadno cerkvijo, bi si bila še lahko 
priborila svobodo. 

Nepristranski zgodovinar mora priznati, da je vzhodna cerkev 
zato prišla pod oblast cezaropapizma, ker se ni zadosti zavedala svoje 



* F. Grivec, Vzhodno cerkveno vprašanje v luči moderne historiograiije (Čas 
1907) 20; cf. Krumbacher, Geschichte der byzant. Litteratur 23. 

2 Hergenrother I 298. 

3 Čas 1907, str. 21. — * Hergenrčther I 103—108. 



Vzhodno cerkveno vprašanje. 



neodvisnosti in je ni zadosti branila. S svojo needinostjo in s svojim 
strankarstvom, ki je bilo že od apostolskih časov slaba stran grške 
cerkve (sv. Pavel in Klement Rimski do Korinčanov !), so vzhodni 
kristjani sami dajali priliko za vmešavanje državne oblasti; cesarji so 
morali večkrat posredovati in odločiti (n. pr. pri volitvah škofov), da 
se ne bi sicer kaHl javni mir. Škofje so že v IV. stoletju radi »ko- 
ketirali« (Duchesne-ov izraz) s svetno oblastjo, posebno, kadar so ho- 
teli kljubovati Rimu ali cerkvenim zborom. Vmešavanje svetne oblasti 
so škofje večkrat brez ugovora priznavali ^ ; tako se je to vmešavanje 
začelo smatrati kot cesarjeva pravica. Cesarji so skoraj za vsako na- 
silno kršenje cerkvene svobode lahko dobili nekoliko, včasi pa celo 
večino škofov na svojo stran. 

Grki so bili že od nekdaj pripravljeni vso svojo osebnost in vse 
svoje življenje žrtvovati državnemu sistemu; tako so se polagoma 
tudi v verskih stvareh in cerkveni uredbi prilagodili in deloma tudi 
podvrgli državi ~. Nekateri mislijo, da se je vzhodna cerkev v svoji 
uredbi že pred nicejskim zborom prilagodila politični razdelitvi rim- 
skih provincij, tako da je škof glavnega mesta vselej dobil metro- 
politanske pravice nad drugimi škofi dotične provincije '^. Gotovo 
pa je bilo to izvršeno med letoma 325. in 381 *. 4. kanon nicej- 
skega zbora (325) in 9. kanon antiohijske sinode sta sprejela za na- 
čelo, da naj se škofije tako razdele, da bo metropolit stoloval v glav- 
nem mestu dotične politične pokrajine ^ Samo po sebi ni napačno, 
ako se cerkev ozira na politično razdelitev pokrajin. A nevarno je, 
ako se to sprejme za pravilo in se iz tega izvaja načelo, da daje po- 
litična prednost škofovske prestolnice tudi cerkvene pravice in pred- 
nosti. To načelo so grški škofje res izvajali in že na I. carigrajskem 
cerkvenem zboru (1. 381) določili, naj ima carigrajski škof prvo čast 
za rimskim škofom, ker je Carigrad Novi Rim ^' (tov |X£vto'. K^vaiavii- 

VOTIOIZMC, £Tl{aX07rOV £/£CV Ta TZpZG^el^. Tf^; Tl[XYj? {Jl£Ta TYj': Ta)[XY]? £7ica7.0T:ov, 

^la TO ehixi atjTVjv v£av Tco{xyjv). Tukaj (3. kanon) je dobil carigrajski 
škof častno prvenstvo pred drugimi vzhodnimi metropoliti in patriarhi 
na podlagi napačnega načela, da ima rimski škof zato prvenstvo pred 
drugimi, ker stoluje v stari cesarski prestolnici, da gre torej tudi ca- 
rigrajskemu škofu častno prvenstvo na vzhodu, ker je Carigrad nova 
cesarska prestolnica. Carigrajski škofje niso bili zadovoljni s samo 



* Hergenrčther I 104. — ^ HergenrOther I 299. 

3 Lubeck, Reichseinteilung und kirchl. Hierarchie des Orients bis zum Aus- 
gange des 4. Jahrh. 1901. 

* Kattenbusch, Orientalische Kirclie (v Realencyklopadie f. protestant. Theol. 
und Kirche XIV ^ Leipzig 1904) 438-440. 

5 Mansi, CoUectio cone. II 669. 13 12. — ^ Mansi III 560. 



10 Dr. Fr. Grivec. 



častnim prvenstvom; prisvajali so si patriarško oblast in jurisdikcijo 
nad sosednjimi škofijami in nad celim vzhodom. Celo sveti Janez Zla- 
toust si je prisvajal oblast nad škofi, ki so bili prej neodvisni od Ca- 
rigrada. Sv. Janez Zlatoust se pri tem ni opiral na pomoč svetne 
oblasti in je tudi ni potreboval, ker mu je slava njegove svete zgo- 
vornosti in gorečnosti pridobila veliko avktoriteto na celem vzhodu ^ ; 
drugi carigrajski škofje so se pa radi naslanjali na svetno vlado in 
tako pospeševali razvoj cezaropapizma. Jurisdikcijo nad sosednjimi 
škofijami so si carigrajski škofje pridobili brez posebnega odpora. V 
boju za prvenstvo nad celim vzhodom so jim pa nasprotovali aleksan- 
drijski patriarhi, ki so si bili po svoji odločni pravovernosti in po tes- 
nejši zvezi z Rimom priborili neko prvenstvo nad vzhodnimi patriarhi; 
prisvojili so si celo pravico nadzorstva nad carigrajskim škofom; pri 
nastavljanju carigrajskih škofov so navadno zmagali s svojim kandi- 
datom ■-. Sv. Janez Zlatoust je bil nastavljen proti volji aleksandrij- 
skega patriarha Teofila; zato mu je Teofil tako nasprotoval. Nasprotje 
med Carigradom in Aleksandrijo se je poostrilo. Na cerkvenem zboru 
v Efezu (1. 431) je še enkrat zmagal aleksandrijski patriarh (Ciril). Boj 
seje končal in odločil na kalcedonskem cerkvenem zboru (1. 451). 
Aleksandrijski patriarh Dioskur je bil obsojen kot heretik; cari^j^rajski 
škof je v 28. kanonu dobil patriarške pravice in prvenstvo na vzhodu. 
V tem kanonu je še enkrat izraženo in potrjeno načelo, da ima Cari- 
grad zato pravico do cerkvenega prvenstva, ker je novo glavno mesto 
cesarstva - - Novi Rim '^. 

Skoraj vsi vzhodni škofje, ki so bili zbrani v Kalcedonu, so pro- 
stovoljno sprejeli 28. kanon ; nasproti protestom rimskih legatov so 
odločno poudarjali, da niso bili prisiljeni k podpisu. V svojem pismu 
do papeža Leona L so z veliko zgovornostjo in spretnostjo dokazovali 
opravičenost 28. kanona; po njih prepričanju je ta kanon v lepem so- 
glasju s cerkveno tradicijo, in za cerkev je koristno, ako se ozira na 
bogoljubnega cesarja, na visoki senat itd. Leon je spoznal nevarnost 
28. kanona, ker je bil sestavljen v tako nedoločeni obliki, da bi ga 
oblastni škofje lahko na različne načine zlorabili (Leon je oblastnost 
grških škofov dobro poznal) ; najbolj pa je nasprotoval krivemu in ne- 
varnemu grškemu načelu, da naj bi se škofovska oblast ravnala po 
politični prednosti njegove prestolnice, kakor da bi bila cerkvena oblast 
odvisna od državne. Odločni in previdni Leon je dosegel, da so tudi 
v Carigradu zavrgli 28. kanon ; do Focija ni bil sprejet v zbornik cer- 
kvenih kanonov. Carigrajski škof je kljub temu ohranil prvenstvo na 
vzhodu, ker mu nobeden vzhodni patriarh ni več nasprotoval. Na 



Hergenrother I 39 si. — 2 Duchesne 178 — 192. — ^ Mansi VII 369. 



Vzhodno cerkveno vprašanje. ] j 



tihem so se še vedno ohranila načela, izražena v 28. kalcedonskem 
kanonui. 

Kalcedonski cerkveni zbor je važen mejnik v zgodovini vzhod- 
nega razkola. Velik del vzhoda je trdovratno ostal v monofizitizmu 
in torej odpadel od cerkve (Egipt, Abesinija, Sirija, Armenija). Cari- 
grajski patriarh si je priboril popolno prvenstvo na vzhodu; sedaj je 
lahko začel tekmovati z Rimom. Papeževega primata v Carigradu 
sicer še niso tajili, a priznavali so ga zelo neradi. Ob koncu VI. stol. 
so carigrajski patriarhi sprejeli naslov »vesoljni patriarh« (ocxou|ji£vr/wO-). 
To ime sicer najbrže pomeni toliko kot »državni« patriarh; vendar se 
v njem kaže prevelika oblastnost carigrajskih patriarhov nasproti Rimu. 
Papeži so opravičeno protestirali proti temu dvoumnemu, cerkveni edi- 
nosti nevarnemu naslovu^. 

Medsebojno tekmovanje in nasprotje med vzhodnimi patriarhi se 
je torej žalostno končalo. Velik del vzhodne cerkve je odpadel od 
prave vere. Cerkvene stranke so v medsebojnem boju rade spreje- 
male cesarjevo pomoč in tako pospeševale cezaropapizem. Grški for- 
mahzem, prepirljivost, oblastnost, slavohlepnost in slabosti bizantin- 
skega despotizma so se vrivale tudi v cerkev in vplivale, da je po- 
stalo razmerje med cerkvenimi predstojniki in verniki podobno raz- 
merju med bizantinsko vlado in njenimi podložniki ^. Na zapadu je 
cerkev in verska gorečnost krotila in omejevala vladarski despotizem, 
a na vzhodu je cerkev zaradi svojih notranjih neredov in slabosti celo 
pospeševala razvoj absolutističnega cezaropapizma. Cerkev je posta- 
jala sužnja narodnih strasti in državne oblasti. V državi in cerkvi je 
zavladal b iz an tinizem, t. j. »najservilnije udvoravanje i robovanje 
državnoj vlasti, združeno z največim licemjerstvom, te s precjenjenjem 
svega, što je grčko (carstva, crkve, obreda, institucija, jezika, ljudi itd.) 
i s držanjem ni za što (t. j. s preziranjem) svega ostaloga, što u ta- 
kovu kategoriju ne spada« *. 

V barbarski borbi cesarjev in vojaštva proti svetim podobam (v 
VIII. in začetku IX. stol.) je še enkrat vzplamtela verska gorečnost 
grškega ljudstva; barbarski ikonoklasti so pač presilovito vdrli v sve- 
tišča in v cerkvene tradicije. Menihi so se z novim pogumom borili 
za cerkveno svobodo in se v tem boju tesneje družili z Rimom. Pra- 
voverni Grki so lahko spoznali, da je v edinosti z Rimom edino po- 
roštvo za svobodo in pravovernost njih cerkve. Toda bilo je že pre- 
pozno. Grški narod se je v VI. in VIL stoletju že izživel. Grška kul- 



1 Hergenrother I 76—88. — ^ Seppelt 25 si. 

3 Hergenrčther I 309 si. 

* Markovič, Cesarizam i bizantinstvo (Zagreb 1891) I 33. 



12 Dr. Fr. Grivec. 



tura je ostarela, prejšnje duševno življenje in duševna produktiv- 
nost je ponehala. Zato so se Grki tem bolj oprijemali svojih starih 
tradicij; ker niso več imeli pravega pojma za prejšnje duševno živ- 
ljenje, zato je zavladal suh formalizem, precenjevanje zunanjosti, 
— znak propadajočih narodov in kultur. Na zapadu so pa mladi na- 
rodi pomlajevali staro kulturo; tam je bilo sicer manj stare kulture, 
zato pa toHko več življenja in produktivnosti. Vzhodna cerkev se 
je do VI. stoletja razvijala in urejevala, potem pa kar naenkrat obti- 
čala, ostarela in okorela. Zapadna cerkev in kultura se je pa v tem 
času začela najlepše razvijati. Grki so v svoji ostarelosti z neko ne- 
zaupnostjo in nevoščljivostjo gledali napredek pomlajenega zapada. Na- 
predek (filioque) in novo življenje so obsojali, češ da nasprotuje cer- 
kvenim tradicijam in pravovernosti. Trulanska sinoda (692) je že ob- 
sojala latinske cerkvene navade in obrede, kot da bi bili nekaj krivo- 
verskega. 

V svoji antipatiji proti zapadu in v vednih bojih proti Rimu so 
se Grki polagoma tako rekoč privadili cerkvenemu razkolu. V dobi 
med 1. 323. in 787. je bila cela 203 leta pretrgana cerkvena edinost 
med Rimom in Carigradom ^ Cerkveni razkol se je Grkom zdel nekaj 
tako navadnega, da so bili rajši pripravljeni žrtvovati cerkveno edinost 
kakor odpovedati se svojim narodnim in dozdevnim cerkvenim tradi- 
cijam. 

V VIII. in IX. stoletju so se izvršile važne svetovnopolitične iz- 
premembe, ki so še povečale prepad med vzhodom in zapadom. Ugled 
in vpliv bizantinskih cesarjev je v Italiji zelo padel. Papeži so morali 
iskati varstva pri frankovskih kraljih. L. 800. je bil Karol Veliki v 
Rimu proglašen in kronan za rimskega cesarja. Bizantinski cesar ni 
bil več edini krščanski cesar. Umevno je, da so bili Bizantinci izne- 
nadeni in vznevoljeni. Njih svetovno kulturno in državno gospodstvo 
je bilo uničeno, njih neodvisnost v nevarnosti. L. 866. je nastal še 
boj za cerkveno nadoblast nad Bolgarijo. Bizantinci so v Aziji izgu- 
bili že mnogo pokrajin, ki so jih osvojili silno napredujoči mohame- 
danci. Zato so se tem bolj krčevito borili za svoje gospodstvo v Ev- 
ropi. To ni bil boj samo politične oblasti, ampak boj celega ponos- 
nega naroda, ki se je boril za gospodstvo svoje cerkve, kulture in 
države -. 

Med Rimom in Bizancem se je nagromadilo že veliko najrazlič- 
nejših nasprotij. Razmere so dozorele. Treba je bilo le še moža, ki 



^ Duchesne 165. 

'^ Duchesne (217) misli, da bi se bil papež Nikolaj lahko izognil prepiru za- 
radi Bolgarije; tako bi bil dobri stvari in ugledu rimske stolice več koristil. 



Vzhodno cerkveno vprašanje. 13 

bi drzno razvnel in razpihal tleči ogenj. Ta mož je bil Focij (1. 857, 
do 886.) 

Focij je bil sicer kreatura državne oblasti. Toda dotična državna 
oblast (Bardas) je imela svojo stranko ^ in tudi Focij je bil otrok svoje 
dobe. Focij je bil največji učenjak svojega časa in glavni zastopnik 
bizantinske kulture in bizantinskega ponosa. Njegova hiša je bila ka- 
kor neka akademija, v kateri so se zbirali vedoželjni Bizantinci. Svoje 
mnogoštevilne učence (tudi sv. Konstantin-Ciril je bil njegov učenec) 
je s svojo izredno učenostjo in spretnostjo tako očaral, da so mu bili 
popolnoma vdani. Sam je od njih zahteval in dobival pismene izjave 
vdanosti in zveste pokorščine; tako si je organiziral močno stranka 
najizobraženejših mož različnih stanov. 

Focij je priznaval papežev primat in si mnogo prizadeval, da bi 
ga papež potrdil za carigrajskega patriarha. Ker tega ni dosegel, zata 
je pretrgal zvezo z Rimom. Pravi patriarh Ignacij je bil pri ljudstvu 
priljubljen 2, tudi nekateri škofje so mu ostali zvesti in trpeli dolgo- 
trajno preganjanje in hude muke za pravično stvar; toda večina ško- 
fov je bila boječa in neznačajna. L. 867. je Focij izdal svojo zname- 
nito, spretno in vsaj na videz učeno sestavljeno okrožnico, v kateri 
nastopa kot zastopnik grške pravovernosti nasproti rimskim zmotam ; 
v njej med drugim obsoja »filioque«. S to okrožnico je dal razkolu 
vsaj navidezno cerkvenopravno in dogmatično podlago; brez dvoma 
je mnogo Grkov prepričal, da je njegov boj proti Rimu opravičen. 
Tudi v prognanstvu (769) ni miroval ; neprestano je bil delaven, da 
si ohrani prejšnje pristaše in pridobi novih \ »V Focijevem dopisova- 
nju s svojimi in Ignacijevimi pristaši se kaže čudovit dar za pridobi- 
vanje ljudi. Njegova pisma nam še sedaj sijajno pričajo o njegovem 
finem taktu, o njegovem poznavanju ljudi in o njegovi zgovornosti; 
iz njih je tudi razvidno, da je bil neprestano središče krepke cer- 
kvene stranke, ki je znala z vsemi silami in z vztrajno doslednostjo 
delati za svoje cilje«.* Ta zgodovinska dejstva gotovo jasno dokazu- 
jejo, da Focij ni bil slepo orodje državne oblasti in da razkol prav- 
zaprav ni povzročen po cezaropapizmu, ampak da ima globlje kore- 



1 Bardas je bil sicer razuzdan in brezznačajen, a zelo nadarjen in velik po- 
speševatelj znanosti; zveza med njim in Focijem je torej razumljiva. 

2 Duchesne trdi, da je bila Ignacijeva stranka sicer vztrajna, a majhna; za 
papežev ugled v Carigradu je bilo zelo škodljivo, da je z Ignacijevo stranko zma- 
goval in propadal (str. 219). 

^ Akti sinode 1. 869. dokazujejo, da so bizantinski škofje zelo neradi obsodili 
Focija; sinoda 1. 879. ga je sprejela z navdušenjem (Duchesne 217 si.). 
* Hergenrother II 257. 



14 Dr. Fr. Grivec 



renine. Res pa je, da so skoraj isti vzroki pospeševali cezaropapizem 
in ob enem pripravljali razkol. 

Focijev boj proti zapadu se je sicer končal z njegovim porazom, 
a v resnici ni bil brez uspeha za vzhodne razkolne težnje. V Cari- 
orradu so prišli do prepričanja, da je možen uspešen boj z Rimom. 
Focij je zapustil spretno in učeno sestavljeno literaturo proti Rimu; 
to literaturo so Grki v naslednjih stoletjih radi prebirali in posnemali. 
— V X. stoletju bi se bilo dalo še kaj storiti za ohranitev cerkvene 
edinosti. Primat so teoretično še priznavali; še v XII. stoletju sta gr- 
ška kanonista Zonaras in Balsamon i priznavala, da je papež višji ka- 
kor carigrajski patriarh. A žalostne rimske razmere v X. stol. niso 
mogle ugodno vplivati na vzhod. Vzhod je vedno bolj dozoreval za 
razkol. Mihael Cerularij ga je 1. 1054. brez posebnega truda izvršil. 
Cerularij pri tem ni bil orodje državne oblasti, ampak sam je bil tako 
slavohlepen in oblasten, da je hotel celo cesarja podvreči svoji obla- 
sti-; zato je umrl v prognanstvu. a razkol je še živel. 

Do konca XII. stoletja bi se bilo dalo še kaj storiti za zedinjenje 
grške cerkve, ker je bilo na vzhodu še veliko ljudi pripravljenih za 
zedinjenje z Rimom. Miroljubna stranka je bila sicer v veliki manj- 
šini, a z zapadno podporo bi bila lahko še kaj dosegla, posebno ker 
so tudi grški cesarji videli, da se morejo le s pomočjo zapada uspešno 
boriti proti mohamedancem. Toda tedanji zapadni narodi in knezi 
niso bili sposobni za to visoko poslanstvo. Dolgotrajna needinost med 
vzhodom in zapadom je tudi na zapadu utrdila nezaupanje in antipa- 
tijo nasproti oholim in oblastnim Grkom. V križarskih vojskah se je 
nasprotje med vzhodom in zapadom pomnožilo. Latinsko cesarstvo v 
Carigradu (1204—1261), združeno z mnogimi krutostimi zapadnih vo- 
jakov nasproti Grkom, je Grke do skrajnosti razdražilo; prejšnje an- 
tipatije so se izpremenile v globoko sovraštvo proti Rimu in proti 
vsemu zapadnemu. Ob tem sovraštvu so se razbijali vsi nadaljni po- 
izkusi zedinjenja. 

Bolgari, Srbi in Rusi so se pod bizantinskim vplivom polagoma 
utrdili v vzhodnem razkolu, ne da bi se tega zavedali; o vzhodnih 
Slovanih torej lahko trdimo, da po tuji krivdi žive v razkolu. O Ru- 
sih priznava najznamenitejši ruski cerkveni zgodovinar E. E. Golu- 
binskij, da so Grki med njimi širili in utrjevali nasprotje proti rimski 
■cerkvi 3. Bolgari so se leta 1204. iz pohtičnih ozirov združili z Rimom, 
a unija je bila zelo slabotna in kratkotrajna. Grško sovraštvo proti 



* Duchesne 198. — 2 N. Suvorov, Vizantijskij papa. Moskva 1902. 
3 E. E. Golubinskij, Istorija russkoj cerkvi (Moskva 1900 — 1904) I 2, str. 795 
do 803; gl. Acta L Conventus Velehradensis (Praga 1908) 46—48. 



Vzhodno cerkveno vprašanje. 15 

Rimu, ki se je v XIII. tako utrdilo, je vplivalo tudi na vzhodne Slo- 
vane; odtod tudi ono sovraštvo proti »Latincem» v srbskih in bolgar- 
skih narodnih pesmih i. — V XII L stoletju seje cerkveni raz- 
kol utrdil na celem krščanskem vzhodu. 

V kratkem preglednem članku ni mogoče podrobno našteti vseh 
vzrokov in dejstev, ki so vplivali na razvoj cerkvenega razkola. A 
tudi iz tega kratkega pregleda je razvidno, da je pri razkolu sodelo- 
vala cela vrsta različnih vzrokov : kulturne razlike, različen jezik, raz- 
lična smer in različno stališče teologije z različnim razlaganjem istih 
krščanskih resnic, grška nestanovitnost in prepirljivost, grški narodni 
ponos in navdušenje za stare tradicije brez pravega zmisla za duha 
in odtod formalizem, herezije opirajoče se na ponos grškega uma, pre- 
vladovanje narodne omejenosti v cerkvi, propadanje verskega in cerk- 
venega življenja, medsebojna odtujenost in antipatija med vzhodom in 
zapadom, vzhodna in zapadna politika, vzhodni despotizem in cezaro- 
papizem. Razkol torej ni delo samo enega človeka, niti samo posle- 
dica bizantinske politike ali cezaropapizma, ki naj bi se bil začel že 
s Konstantinom. Grški narod je toliko sodeloval pri svetni in cerk- 
veni vladi, da ne more od sebe odvrniti velikanske krivde razkola; 
res so največ krivi voditelji ljudstva, a tudi drugi sloji niso brez krivde. 
Grki so krivi, da se je mogel v Bizancu vzdrževati polpoganski de- 
spotizem ; Grki in grška cerkev so krivi cezaropapizma, ker so ga v 
svojem narodnem ponosu občudovali ali ga vsaj molče priznavali in 
ga v svojih neprestanih strankarskih bojih klicali na pomoč, namesto 
da bi se složno proti njemu borili 2. Grki so krivi, da je njih cerkev 
propadla in se začela odtujevati in oddaljevati od Rima takrat, ko bi 
bila najbolj potrebovala zveze z Rimom, da bi se poživila, okrepila in 
prenovila. 

II. 

Poizkusi zedinjenja ^. 

Cerkveni razkol je eden najusodnejših in najžalostnejših dogod- 
kov svetovne in cerkvene zorodovine. Posledice razkola so bile ne- 



* Dr. J. Debevec, Predsodki proti »Latincem« v bolgarskih in srbskih narod- 
nih pesmih (Čas 1908, 227 — 232). 

2 Ne skladam se popolnoma z Markovičem, ki trdi, da je carigrajski »cesari- 
zam izlegao iztočni razkol, a da ga je bizantinstvo odgojilo, učvrstilo i ovječilo« 
(Markovic, Cezarizam i bizant. I 33); prepričan sem, da bi Markovič svoje mnenje 
nekoliko izpremenil, ako bi sedaj pisal svojo knjigo in proučil sedanje raziskave 
o bizantinski kulturi. 

^ Naslednji zgodovinski pregled je sestavljen na podlagi prvih zgodovinskih 
virov (dokumentov), le nekoliko podatkov za starejšo zgodovino (srednji vek) sem 
povzel iz najboljših drugotnih virov. 



16 Dr. Fr. Grivec. 



varne cerkvi, kulturi in državi. Cerkev je bila odtrgana od onega 
vzhoda, odkoder je prisijala luč krščanstva ; izgubila je svojo p r e j š- 
n j o obširno vesoljnost in bila v nevarnosti, da njeni verniki zaidejo 
v omejenost narodnega partikularizma. Kulturni napredek je bil na 
vzhodu in zapadu oviran. Vzhod je postal še bolj brezploden in for- 
malističen, ker je popolnoma pretrgal zvezo z življenja kipečim zapa- 
dom; zapadu je bila zaprta bogata zakladnica starodavne kulture, 
Krščanske države so bile oslabljene nasproti vzhodnim barbarom, 
Grki, naravna predstraža krščanstva, so bili brez zveze z zapadom 
preslabi, da bi mogli dolgo odbijati silovite napade nevernikov. Še 
preden je padel Carigrad, se je že razlila turška povodenj po vzhodni 
Evropi, poplavila Balkan in z divje razburkanimi valovi pljuskala ob 
zidovje nemškega cesarstva. 

Grški cesarji so se zavedali svoje slabosti in velike nevarnosti 
od vzhoda. Radi bi bili še ostali v prijateljski zvezi z zapadom, ker 
so spoznali, da je to pogoj za obstanek njih države. Toda bizantin- 
sko ljudstvo in zastopniki cerkve so odločno nasprotovali zapadu. Pri 
vseh poizkusih zedinjenja do padca Carigrada se je pojavljal žalosten^ 
skoraj tragičen konflikt med politiko bizantinskih cesarjev,, 
ki so v zedinjenju z Rimom iskali podpore in rešitve za propada- 
joče cesarstvo, in pa med bizantinskim narodom, ki je v svoji 
kratkovidnosti in zaslepljenosti vedno nasprotoval zedinjenju in tako 
svojo cerkev in državo tiral v sužnost in pogubo. Pač dosti jasen 
dokaz, kje je imel razkol svoje korenine in oporo. 

Na zapadu vidimo nekaj podobnega. Rimski papeži so se vedno 
zavedali svojega visokega poslanstva in vesoljnosti cerkve Kristusove. 
Njih glavna ideja je bilo zedinjenje med vzhodno in zapadno cerkvijo, 
da bi se ves krščanski svet složno boril proti zlu in se z združenimi 
močmi branil proti nevernikom. Za to idejo so vedno delali s pleme- 
nitim optimizmom in z nesebično požrtvovalnostjo. Toda zapadni na- 
rodi in knezi so bili preomejeni in presebični; zato papeži niso imeli 
zadostne realne opore za svoje idealne načrte. Kakor je na vzhodu 
nastal konflikt med cesarsko politiko in med narodom, tako vidimo na 
zapadu prav tako tragičen konflikt med nesebičnim in idealnim rim- 
skim univerzalizmom in med sebičnim partikularizmom za- 
padni h narodov in knezovi To je vzrok, da se v srednjem 
veku cerkveno zedinjenje ni posrečilo. 



1 W. Norden, Papstum und Bvzanz (Berlin 1903) str. XVI. Obširna (764 str.) 
Nordenova knjiga je najboljše delo o poizkusih zedinjenja v srednjem veku; Nor- 
den je delal na podlagi prvih virov in uporabil tudi nekoliko rokopisnega, prej ne- 
znanega gradiva. Njegovo stališče je napačno. Papeži so mu zastopniki rimske 



Vzhodno cerkveno vprašanje. ]J 



Papež Gregor VIL (L 1073—1085) bi bil rad podpiral bizantinske 
cesarje in zopet zedinil vzhodno in zapadno cerkev, a ni mogel, ker 
se je moral boriti z zapadnimi knezi zaradi investiture. Vredni dedič 
Gregorjevih vzhodnih načrtov je bil idealni Urban II. (1088 — 1099). S 
prvo križarsko vojsko (1096 — ^1099) ni nameraval samo Jeruzalem osvo- 
boditi, hotel je tudi vzhodno cerkev rešiti iz sužnosti nevernikov in 
tako vzhodne kristjane pridobiti za zedinjenje. Papež Urban II. se ni 
dal odvrniti od svojega idealnega stališča. Križarji so bih v začetku 
prijazni do vzhodnih kristjanov in so složno z njimi dosegli lepe uspehe. 
Toda zapadni vitezi in njih voditelji niso bili pravi stanovitni zastop- 
niki vesoljne katoliške cerkve. Med Grki in križarji je že v prvih 
letih nastalo medsebojno nezaupanje in nasprotje. Knez Boemund je 
pisal papežu, naj jim dovoli, da se vojskujejo ne samo proti neverni- 
kom, ampak tudi proti heretikom, Grkom in Jakobitom. V križarskih 
voditeljih je že takrat dozorela misel, da je najprej treba podjarmiti 
Grke, zatreti razkol in latinizirati Carigrad; šele potem se bodo mogli 
s popolnim uspehom boriti proti nevernikom i. Grki so spoznali ne- 
varnost, zato se je v križarskih vojskah medsebojno nasprotje med 
vzhodom in zapadom do skrajnosti poostrilo. 

V XII. stoletju se je med zapadnimi knezi večkrat vzbudila želja 
po osvojitvi Carigrada. Papeži so tem načrtom večinoma ostro na- 
sprotovali; le redko so se dali pridobili za to misel, ki so ji mogli le 
v toliko pritrditi, v kolikor so v tem načrtu videli manjše zlo kakor 
je bil razkol in gospodstvo nevernikov. V 4. križarski vojski (1202 
do 1204) so zapadni knezi osvojili Carigrad, postavili latinskega patri- 
arha in mu podredili grško duhovščino. Papež Inocenc III. je najprej 
odločno nasprotoval osvojitvi Carigrada ; po osvojitvi je bil pa tako 
navdušen nad zmago zapadnih knezov, da je Balduinu pisal: »Regnum 
Graecorum ... a superbis ad humiles, ab inobedientibus ad devotos, 
a schismaticis ad catholicos iusto Dei iudicio est translatum -.« Ko pa 
je videl, da križarji ne mislijo dalje iti, je bil z osvojitvijo Carigrada 
odločno nezadovoljen. Papežev legat v Carigradu je bil nasproti gr- 
škim obredom zelo toleranten. Inocenc III. ni zahteval izpremembe 
obreda; lateranski cerkveni zbor (1215) je potrdil grški obred. S tem 



univerzalne politike; verskim motivom Norden ne priznava posebne vrednosti; 
razkol je povzročila politika in le krepka politika bi mogla biti podlaga miije. Sicer 
pa je knjiga trezno pisana. 

1 Norden (str. 50—70) obsoja Urbanovo stališče in misli, da bi bil moral papež 
s križarji najprej zasesti Carigrad in Grke prisiliti k uniji; ker Norden verskih mo- 
tivov sploh nič ne ceni, zato tudi ne razume, da se s silo (posebno proti ponosnim 
Grkom) lahko pomnoži medsebojno nasprotje, ne pa doseže unija. 

2 Norden 167. 

Vzhodno cerkveno vprašanje. 2 



18 Dr. Fr. Grivec. 



je bila dana podlaga za prakso rimske kurije pri pogajanjih za zedi- 
njenje '. A zapadni knezi niso bili tako tolerantni; za grško kulturo 
in grški obred niso imeli nobenega zmisla. S svojimi krutostimi in 
z nasilnim latiniziranjem so v Grkih vzgojili fanatično sovraštvo proti 
vsemu zapadnemu in latinskemu. 

Grški narod je bil utrjen v razkolu. Grški cesarji so bili pa še 
vedno pripravljeni za unijo in za zvezo z zapadom, ker so vedeli, da 
je to edina rešitev za Grke. Mihael VIII. Paleolog (1259—1282) je 
1. 1261. osvojil Carigrad in izpodrinil Latince, a kot previden diplomat 
je iskal zveze z Rimom, da bi se zavaroval nasproti novim zapadnim 
napadom in dobil podporo proti drugim sovražnikom Bizanca ^ Papež 
Gregor X. (1271 — 1276) je bil posebno vnet za unijo in je povabil 
Grke na lionski cerkveni zbor (1273); Grki so sprejeli papeževe po- 
goje in se zedinili z rimsko cerkvijo (1274). Steber lionske unije je 
bil učeni in značajni patriarh Janez Bekkos; sam je bil odkritosrčno 
vnet za unijo in je mnogo Grkov za njo pridobil. Vendar se je unija 
le umetno vzdrževala, ljudstvo ji je nasprotovalo. Na zapadu je papež 
krotil svoje narode, na vzhodu pa cesar. Zapadni knezi se nikakor 
niso dali odvrniti od svojih načrtov. Karol Ažuvinski je hotel osvo- 
jiti Carigrad; papeža Nikolaj III. (1277—1280) in Martin IV. (1281 do 
1285) sta bila njegova zaveznika in Grkom manj naklonjena. Ob koncu 
1. 1282. in v začetku 1. 1283. je bila unija uničena, partriarh Bekkos 
odstavljen. Bekkos je objokoval svojo domovino, ker je videl, da se 
ne da več rešiti; bilo je prepozno, vera je opešala, razsodnost je sko- 
raj izginila. Mnogi Grki so že trdili, da je razkol opravičen, ker je 
že tako star 3. 

V XIV. stoletju so grški cesarji zopet iskali pomoči pri papežih. 
Papeži so kot pogoj zahtevali unijo. Cesar Janez V. je 1. 1369. v 
Rimu sprejel unijo, a zapadne pomoči ni bilo. Grki so lahko spoznali, 
da je zapadna pomoč zelo nezanesljiva. V skrajni stiski se je država 
še enkrat zatekla na zapad po podporo. Pod vplivom cesarja Ja- 
neza VIII. (1425 — 1448) so nekateri grški škofje podpisali unijo flo- 
rentinskega cerkvenega zbora (1439). A grško ljudstvo, duhovščina 
in menihi so uniji tako nasprotovali, da je v Carigradu niso mogli 
razglasiti. Šele 1. 1452. jo je pod cesarjevim varstvom v Carigradu 
promulgiral tedanji rimski kardinal Izidor (metropolit kievski). Ljud- 
stvo je bilo tako fanatično, da se je ogibalo Sofijine cerkve, v kateri 
je bila unija razglašena ; vse je vpilo, da je boljše turško gospodstvo 



1 Norden i87. 

* Gelzer, Byzant. Kaisergeschichte (v Krumbacherjevi Gescli. der byzant. 
Litteratur) 1051 — 1053. 

3 Hergenrčther, Photius III 820. 



Vzhodno cerkveno vprašanje. 19 

Ikakor papeški in latinski jarem. L. 1453. je padel Carigrad. Grški pa- 
triarhi so postali sužnji turške vlade. Turška vlada je spoznala, da 
so grški patriarhi dobri zavezniki njenega despotizma; zato je rada 
podpirala razkolnike nasproti katoličanom. S pomočjo turške vlade 
se je vzdrževala grška cerkev v turškem cesarstvu; s turško pomočjo 
se je borila proti katoličanom in izpodrivala domače duhovstvo pri 
Srbih in Bolgarih. V cerkvi je zavladal formalizem in puhli fanati- 
-zem, versko življenje je propadalo i. 

Po padcu Carigrada so Rusi postali odločilen element v vzhodni 
•cerkvi. Papeži so to takoj spoznali in so se pri vsaki priliki z veliko 
in plemenito ljubeznijo obračali k Rusom, da bi jih prikHcali nazaj v 
naročje katoliške cerkve. Kakor so papeži v križarskih vojskah iskali 
^veze z Grki, da bi se zapad in vzhod složno boril proti nevernikom, 
tako so sedaj cerkveno zedinjenje in prijateljsko zvezo med zapadno 
Evropo in Rusijo imeli za glavni pogoj uspešnega boja proti Turkom. 
"Cela stoletja so se papeži trudili, da bi se Rusija cerkveno in politično 
združila z zapadno Evropo. Od tega idealnega cilja jih ni odvrnil 
noben neuspeh in nobena izprememba političnega položaja 2. 

Rusi so v X. stoletju sprejeli krščanstvo i? Bizanca, dasi so že 
prej med njimi delovali nekateri latinski misijonarji. V XI. stoletju, 
ko je bil grški razkol končno dovršen, so bili Rusi odvisni od Grkov. 
Od konca XI. stoletja pa do 1. 1237. so bili vsi ruski metropoliti (24) 
razen dveh Grki, iz Carigrada poslani v Rusijo. Rusi se formalno 
nikoli niso ločili od Rima; a njih zveza s Carigradom jih je sama po 
sebi odtrgala od Rima in vzgojila v razkolu. Papeži bi bili Ruse že 
^7 X. stoletju radi tesneje združili z Rimom (poslanci papeževi v Kor- 
^unu [Cherson] 1. 989. in Vladimirjevi v Rimu 1. 992. in 1001), a Rusi 
so vendar ostali v zvezi s Carigradom. Leta 1054. so bili Rusi ne- 



* Vse to objektivno popisuje ruski zgodovinar A. P. Lebedev, Istorija greko- 
vostočnoj cerkvi pod vlastiju Turok^. Peterburg 1904 (gl. »Slav. 1. theol.« 1900, 

.33-37). 

2 Glavni viri za zgodovino poizkusov zedinjenja z Rusijo so : 

A. J. Turgenev, Historica Russiae Monumenta. 2 zv. Peterburg 1841/2. 

A. Possevini S. J., Moscovia et alia opera. Coloniae Agr. 1587. 

A. Tlieiner, Monuments historiques relatifs aux regnes d' Alexis Michaelo- 
'witch, Feodor III. et Pierre le Grand. Rim 1859. 

E. Golubinskij, Istorija Russkoj cerkvi. 2 z v. (3 deli) Moskva 1900/4. 

P. P i er lin g, La Russie et le Saint-Siege. 4 zv. Pariš 1896— 1907. 

Pierlingovo delo je v vsakem oziru najboljše svoje vrste. Pierling dobro 
pozna vse zapadne in vse ruske vire o tem vprašanju; porabil je mnogo rokopisnih 
virov. Ob koncu vsakega zvezka so podrobno navedeni vsi dotični viri in vsa lite- 
ratura. Pierlinga tudi v Rusiji visoko cenijo. 

Gl. F. Grivec, De unionis cum Russia conatibus (v Acta I. Conventus Vele- 
Oiradensis 45 — 55). 

Vzhodno cerkveno vprašanje. 2* 



20 ^^- Fr. Grivec. 



odvisni od Carigrada (njih tedanji metropolit je bil izvoljen neodvisno 
od Carigrada), 1. 1091. so neodvisno od Grkov uvedli praznik prene- 
šenja ostankov sv. Nikolaja, a to še ni dokaz za zedinjenje z Rimom. 
V prvi polovici XII. stol. so jih na zapadu prištevali med razkolnike^. 
L. 1207. jih je Inocenc III. kot razkolnike vabil k zedinjenju 2. Tako 
tudi Honorij III. (1227) in Gregor IX. (1231) :^. Inocenc IV. je L 1248. 
pisal knezu Aleksandru Nevskemu prijazno pismo, v katerem omenja,, 
da je njegov (Aleksandrov) oče Jaroslav umrl zedinjen z rimsko cerk- 
vijo; tudi njega poživlja k zedinjenju*. Unija gališkega kneza Daniela 
(okoli 1. 1250.) ni bila niti odkritosrčna niti trajna ^ — Do XIII. sto- 
letja so bili Rusi sploh dosti prijazni in tolerantni nasproti Latincem. 
Razkol se je utrdil sredi XIII. stol., ko se je grško sovraštvo proti 
Rimu tudi med Rusi vkoreninilo, in ko se je po mongolskih napadih 
pretrgala zveza z zapadom. Oni maloštevilni Grki, ki so bili še v 
XIII., XIV. in XV. stoletju vneti za unijo z Rimom, niso imeli nobe- 
nega vpliva na Ruse. Zato so bili Rusi (Moskva) ob florentinskem 
cerkvenem zboru uniji še bolj nasprotni kakor Grki ; one Grke, ki sa 
podpisali unijo, so imeli v Moskvi za odpadnike, začeli so se zavedati, 
da je sedaj Moskva edina zastopnica nepokvarjenega pravoslavja. Pa- 
dec Carigrada so smatrali za božjo kazen nad Grki. Moskva je po- 
stala še bolj ponosna, imenovala se je tretji nepremagljivi Rim ^. 

Florentinska unija je bila znana tudi v Moskvi. Tedanji 
ruski (kievski) metropolit Grk Izidor je bil v Florenci eden najzve- 
stejših zagovornikov unije. Moskovski veliki knez in moskovska du- 
hovščina je unijo zavrgla. Izidor se je s težavo rešil in bežal iz Ru- 
sije. V Kievu je bila unija bolj prijazno sprejeta; to je bilo povod,, 
da se je ustanovila nova moskovska metropolija. Kievski metropoliti 
so bili do konca XV. stoletja večinoma zedinjeni z Rimom ; a ta unija 
je bila zelo slaba in le bolj navidezna, brez prave opore v duhovščini 
in ljudstvu. Kiev (Rusini) je takrat spadal k Poljski. Poljakom floren- 
tinska unija, delo Evgena IV., ni bila simpatična, ker so bili pristaši 
tedanjega protipapeža Feliksa V. Ko bi bili Poljaki unijo s pravo go- 
rečnostjo podpirali, bi se bila v Kievu gotovo trajno ohranila. 

V drugi polovici XV. stoletja je bilo občevanje med Rimom in- 
Moskvo zelo pogostno. Rimski papeži so upali, da bodo moskovske 



^ Gl. pismo sv. Bernarda do krakovskega škofa Mateja pri Turgenevu I v 
predgovoru. 

2 Turgenev I 3 - 4 (n. 3). — ^ Turgenev I 20 in 30. 

^ Turgenev I 68—69. — ^ Turgenev I 61 — 62 in 84—85. 

6 Ruski menih Filotej (okoli 1. 1520— 1530) je navdušeno nagovoril svojo do- 
movino z besedami : »Dva Rima pali, tretij — Moskva stoit, a četvertomu ne byt'« 
Gl. Makarij, Istorija Russkoj cerkvi VH (Ptb. 1874) 401. 



Vzhodno cerkveno vprašanje. 21 

kneze pridobili za skupen boj proti Turkom; za politično in cerkveno 
.zvezo so jim bili pripravljeni dati različne ugodnosti in časti (kraljev- 
sko krono). V Rimu so bili o Moskvi slabo poučeni in preveč opti- 
mistični. Vsi poizkusi zedinjenja ob koncu XV. in v začetku XVI. 
stoletja so bili brez podlage in brez uspeha. Rusi se niso branili pri- 
jateljske diplomatične zveze s papežem, ker so videli, da ima papež 
velik ugled med zapadnimi knezi; zveza z zapadom jim je bila po- 
trebna, da bi mogli dobiti raznih učiteljev in rokodelcev ter tako Mo- 
skvo politično povzdigniti in okrepiti, a cerkvenemu zedinjenju so od- 
ločno nasprotovali. 

Pod Ivanom Groznim^ (1547 — 1584) seje začela še tesnejša 
zveza z zapadom. Janez Schlitte, nemški kolonist v Moskvi, je bil 
^1547) od Ivana Groznega poslan v Nemčijo, da bi tam dobil raznih 
rokodelcev in učiteljev za Moskvo. Schlitte je videl, da so v Rimu 
in v Nemčiji vneti za politično in cerkveno zvezo z Moskvo ; lahko- 
vernost rimske in nemške diplomacije je izrabil, da je na sleparski 
način nastopal kot poslanec Ivana Groznega za cerkveno zedinjenje. 
Rimski papež in nemški cesar sta bila pripravljena moskovskega kneza 
priznati za kralja, ako se zedini s katoliško cerkvijo. Poljski kralj 
Sigismund je celo akcijo preprečil (1. 1552); to je sicer storil iz sebič- 
nega političnega namena, a dobri stvari gotovo ni škodoval. Sploh 
nikakor ni resnično, da bi se bili moskovski Rusi zedinili, ako bi bil 
rmoskovski knez od papeža dobil kraljevsko krono. 

Po tridentinskem cerkvenem zboru so papeži začeli še bolj 
vztrajno delati za zvezo vseh krščanskih knezov, cerkveno zedinjenje 
Moskve z Rimom in skupno vojsko proti Turkom. — Leta 1572. je 
Ivan Grozni nastopil (brez uspeha) kot kandidat za poljsko kraljevsko 
•krono ; v Rimu so upali, da bi bila njegova izvolitev v korist katoliške 
-cerkve, a so se gotovo motili. L. 1575. je v Moskvo odpotovalo sijajno 
avstrijsko poslanstvo (med njimi naš rojak Ivan Kobencelj), da bi 
Moskvo pridobili za politično zvezo z Avstrijo ; govorili so tudi o uniji. 
Optimizem avstrijskega poslanstva je bil brez podlage. 

V vojski, ki se je 1. 1579. vnela med Poljsko in Moskvo se je 
papežu ponudila lepa prilika, da vpHva na Moskvo. Silni poljski kralj 
Štefan Bathorj je sklenil osvojiti Moskvo, da bi se mogel potem z vso 
silo obrniti proti Turkom, — podobno kakor so ob križarskih vojskah 
nekateri zapadni knezi osvojitev Carigrada smatrali za pogoj uspešne 
vojske proti nevernikom. Ivan Grozni je v veliki stiski prosil rim- 
rskega papeža za posredovanje. Papež je poslal spretnega in učenega 
jezuita Antona Possevina, ki je posredoval, da se je leta 1582. skle- 



^ G). F. Grivec, Ivan Grozni in Rim (Čas 1907); tam so navedeni vsi viri. 



99 Dr. Fr. Grivec. 



nil mir med Moskvo in Poljsko. Papežev ugled se je v Moskvi zelo 
povzdignil. Possevin ni dosegel unije ; le toliko je dosegel, da so smeli 
katoliški naseljenci v Moskvi imeti katoliškega duhovnika, kar gotovo- 
ni brez pomena. Največje važnosti pa je Possevinovo poslanstvo zato,, 
ker je Possevin prav do dna proučil moskovski značaj in moskovsko 
politiko ter spoznal globoke korenine razkola. Spoznal je, da se unija 
ne da doseči v enem dnevu ali z enim poslanstvom ali cerkvenim zbo- 
rom; za unijo je treba delati dolgo, vztrajno in potrpežljivo, sploh na 
oni način kakor so pravi krščanski apostoli vedno širili krščansko 
vero. Ako bi bili po florentinskem cerkvenem zboru začeli med Grki 
s podrobnim misijonskim delom, s poučevanjem ljudstva in z vzgojo 
dobrih misijonarjev in duhovnikov, ne bi bil mogel en sam Evgen Efeški 
porušiti unije. Possevin je delo za unijo pojmoval popolnoma pravilno^ 
njegove ideje imajo še zdaj svojo vrednost; le o vzhodnem obredu ni 
pravilno sodil. Zanimivo je, da je Possevin spoznal pomen katoliških 
Slovanov; priporočal je, naj se med zapadnimi Slovani, v Olomucu ah 
v Pragi ustanovi rusko semenišče. Jezuitom je svetoval naj bi se radi 
učili ruskega jezika, da bi mogli z besedo in s pismom med Rusi ši- 
riti katoliške ideje in tako pripravljati pot za zedinjenje ^ Spoznal je, 
da morejo na Moskvo najlaže vphvati Rusini v tedanji Poljski. Zato 
se ni bal izreči obsodbe nad dotedanjo rimsko taktiko, ki je vse pri- 
čakovala od političnih zv^z z Moskvo, poljsko Rusijo pa prezrla. Na 
svojem potovanju skozi Poljsko je poljske jezuite opozoril na Rusine 
in jim priporočil, naj začno apostolsko delo za cerkveno zedinjenje 
Rusinov. Z gotovostjo smemo trditi, da ima Possevin zasluge za ru- 
sinsko unijo, ki se je uresničila ob koncu XVL stoletja. 

Po tridentinskem cerkvenem zboru se je poživilo krščansko živ- 
ljenje in krščanska gorečnost. Med Poljaki, ki so se prej gotovo pre- 
malo zavedali svojega poslanstva kot zastopniki katoliške cerkve v 
vzhodni Evropi, so jezuitje z veliko gorečnostjo delali za utrjenje in 
razširjenje katoliške vere. S slovesno službo božjo, z navdušenimi go- 
vori, v šolah in spisih so vnemah ljudstvo za katoliško vero. Duša 
vsega dela je bil največji poljski cerkveni govornik Peter Skarga 
S. J., ki je katoličane navdušil za apostolsko delo med razkolniki in 
za to delo pridobil duhovščino, plemstvo in kralja. Leta 1595. in 1596, 
je večina maloruskih škofov sprejela unijo (v Brestu). Bilo je še 
mnogo dela in mnogo bojev, a unija se je v bojih utrdila. Sedanji 
gališki Rusini so se šele 100 let pozneje zedinili (Premisl 1. 1691. in 
Lvov 1. 1700). Mnogo Rusinov je še ostalo v razkolu, posebno ko- 
zaki so bih vedno fanatični nasprotniki unije. Vseh zedinjenih Rusinov 
je bilo gotovo okoh 10 milijonov. 

^ Vse to nam Possevin opisuje v svoji knjigi »Moscovia« ; gl. Čas 1907, 450 sL 



I 



Vzhodno cerkveno vprašanje. 23 

V XVII. in XVIII. stoletju je v vednih bojih in neredih verska 
gorečnost med Poljaki pešala. Mlada unija pri Poljakih ni imela po- 
trebne opore in pomoči; mnogi Poljaki so smatrali unijo le kot pre- 
hodno stanje in kot sredstvo za latinizacijo in polonizacijo. Kljub vsem 
težavam se je unija še vzdrževala. V tem je najboljši dokaz, da unija 
ni bila umetna, ampak da je imela svojo podlago v prepričanju ljud- 
stva in duhovščine. Kolikor bolj je propadala Poljska in pešala ka- 
toliška cerkev med Poljaki, toliko bolj je pešala tudi unija; zakaj brez 
opore rimsko-katoliških sosedov, ki morajo tvoriti most med vzhodno 
in zahodno cerkvijo, unija ne more trajno uspevati. A vendar je malo- 
ruska unija pokazala veliko žilavost in veliko življenjsko silo. Niti 
največja ruska nasilja je niso mogla popolnoma uničiti. L. 1875. je 
bila končno formalno uničena zadnja uniatska škofija Holm, a v srcih 
uniatov se je unija še ohranila. Ko je 1. 1905. ruska vlada dovolila 
večjo versko svobodo, je okoli 200.000 bivših uniatov prestopilo v rim- 
sko-katoliško cerkev, ker grško-katoliški obred v Rusiji še ni dovoljen. 
Prestop bivših uniatov k latinskemu obredu in s tem združena polo- 
nizacija Rusinov sicer ni v toliko korist katoliški cerkvi kakor bi bila 
obnovitev unije v Rusiji; a vendar nam je dokaz za veliko žilavost 
unije, ki je uniate tako utrdila, da so pripravljeni rajši zapustiti svoje 
narodno-obredne kakor pa svoje versko-cerkvene tradicije. Da bivši 
uniati prestopajo v latinstvo, tega je kriva ruska vlada, ki nikakor ne 
dovoli grško-katoliškega obreda. — V Galiciji se je unija stanovitno 
ohranila; gotovo ne iz političnih ozirov, ampak iz prepričanja. — 

V Moskvi so se ob koncu XVI. stoletja izvršile velike izpremembe. 
L. 1584. je umrl Ivan Grozni. Njegov naslednik je bil slabotni Feo- 
dor; namesto njega so vladali bojarji. Na Poljskem so se začeli 
zanimati za načrt, kako bi na miren način združili Poljsko in Mo- 
skvo pod enim poljskim vladarjem. Štefan Bathory je spoznal, da to 
ne bi bilo mogoče : zato je sklenil z vojsko osvojiti Moskvo in skozi 
Moskvo korakati v Carigrad. Tega drznega načrta ni mogel izvršiti 
(f 1586). Po Bathorvjevi smrti je moskovski veliki knez zopet nasto- 
pil kot kandidat za poljsko krono. Občevanje med Moskvo in Poljsko 
je bilo zelo pogostno; tudi iz Rima so papeži pošiljali svoje poslance 
v Moskvo. L. 1595. je prišel v Moskvo papežev poslanec Hrvat Alek- 
sander Komulovič ^ V Moskvi je bilo toliko nestalnosti in zmešnjav, 
da so bili še bolj nezaupni proti zapadu. L. 1603. je nastopil Laži- 
Dimitrij, ki je varal Poljake, zapadno Evropo, Rim in Moskvo. V zvezi 



^ Cf. Pierling, Novi izvori o Komuloviču (Starine Jugoslav. akademije XVI. 
Zagreb 1885); Pierling-Rački, Komuloviča izvještaj i listovi (Starine XIV. Zagreb 

1882). 



24 ^r. Fr. Grivec. 



S Poljaki in v prijateljstvu z Rimom je osvojil Moskvo (1605), a že 
1. 1606. je bil umorjen. Poljaki so se še nadalje vmešavali v moskovske 
državne zadeve. L. 1610. so celo osvojili Moskvo, a 1. 1612. so bili 
pregnani. Vse te zmešnjave, združene s papeževim posredovanjem in 
poljskim vmešavanjem so v Rusih vzbudile fanatično sovraštvo proti 
Poljakom in Rimu, podobno kakor je nekdaj Grke razdražilo latinsko 
cesarstvo v Carigradu. Zveza z Rimom in s Poljsko je bila dolgo 
pretrgana. Od 1. 1589. je imela Moskva svojega patriarha; to je 
Ruse še bolj potrdilo v zavesti cerkvene neodvisnosti in še bolj tesno 
združilo cerkev in državo. 

V dolgi vojski med Poljsko in Moskvo (od 1. 1654) se je začelo 
zopet razpravljati o zvezi med Poljsko in Moskvo in o zedinjenju Mo- 
skve z rimsko cerkvijo. Uspeha ni bilo. L. 1684. sta se v Moskvi na- 
seHla dva jezuita kot dušna pastirja za katoliške naseljence v Moskvi. 
Občudovanja vredno je delovanje hrvatskega duhovnika Jurija Križa- 
niča v Rusiji (1647 — 1676) ^ 

Za Petra Velikega se je začela tesnejša zveza med Rusijo in 
med zapadno Evropo. Peter je gotovo spoznal kulturni pomen kato- 
liške cerkve. Najbrže je nekoliko časa res mislil na tesnejšo zvezo s 
katoliško cerkvijo, da bi pospešil svoje reformno delo. A njegovi glavni 
zapadni svetovavci so bili protestantje. Sam za svojo osebo gotovo 
ni mislil na zedinjenje. V Rimu in sploh na katoliškem zapadu so bili 
prepričani, da je Peter Veliki naklonjen katoliški cerkvi. Ko se je 
Peter mudil na Dunaju (1698), se je hotel kardinal Kollonics po pa- 
peževem naročilu ž njim pogajati zaradi unije. Peter je moral z Du- 
naja nagloma odpotovati, ker so se uprli »Strelci« ; ob enem je ruska 
duhovščina hujskala ljudstvo, češ da hoče Peter postati »latinec«. V 
Parizu (1717) se je nameraval nuncij Bentivoglio s Petrom pogajati o 
zedinjenju, a Peter se o tej stvari ni hotel dogovarjati. Tudi profe- 
sorji pariške Sorbonne bi bili Petra radi pridobili za unijo in so še 
celo desetletje ostali v zvezi z Rusijo. Peter se je čutil zadosti moč- 
nega, da je rusko cerkveno vprašanje rešil nasilno in cerkev podvrgel 
državi; ruska cerkev še sedaj vzdihuje v jarmu Petrove »reforme«, ki 
glede na cerkev gotovo ni bila srečna. V dobi Petra Vel. je bilo ve- 
likega pomena delovanje jezuitov, ki so s svojim učnim zavodom v 
Moskvi zelo vplivali na rusko inteligenco. Od te dobe so se ohranile 
katoliške tradicije v nekaterih ruskih plemiških rodovinah (Galicin, 
Golovin, Gagarin etc). Jezuitje sami so bili mnenja, da Rusija še ni- 
koli ni bila tako pripravljena za unijo kakor takrat 2. Žal, da so bili 
jezuitje 1. 1719. pregnani iz Rusije. 

* Pierling, La Russie et le S. Sieo;e IV 1—39; Belokurov, Jurij Križanič. Mo- 
skva 1 90 1. — 2 Theiner 403—405. 



Vzhodno cerkveno vprašanje. 25 

V začetku XIX. stoletja je imela katoliška cerkev velik vpliv na 
rusko inteligenco. Jezuitje so imeli v Rusiji mnogo svojih zavodov 
(vseh članov jezuitskega reda v Rusiji je bilo takrat okoli 350) ; Ale- 
ksander T. je bil jezuitom naklonjen. »Odlične dame so v trumah pre- 
stopale v katoliško cerkev. V jezuitskih zavodih so se vzgajali ruski 
mladeniči iz najodličnejših in najvplivnejših rodovin, n. pr. Orlovi, 
Benkendorf, Golicyni, Naryškini, Gagarini, Menšikovi, Volkonski, Šu- 
valovi, Rostopčini, Stroganovi, Poltoracki, Tolsti, Vjazemski i. dr. Ob 
enem so se vršile številne tajne konverzije« K L. 1816. so bili jezuitje 
pregnani iz Peterburga; 1. 1820. pa iz cele Rusije. Katoliška cerkev 
je s tem izgubila svojo glavno oporo v Rusiji. A v mnogih ruskih 
rodovinah so se še do danes ohranile katoliške tradicije. Car Ale- 
ksander L je bil vedno prijazen katoliški cerkvi; zelo verjetno je, da 
je umrl kot katoličan (1825). Pierling je iz zgodovinskih dokumentov 

dokazal, da je imel Aleksander I. namen zediniti se s katoliško cerk- 
vijo, potem pa odpovedati se prestolu 2. Znamenito je delovanje ge- 
nialnega ruskega filozofa Petra Čaadajeva, ki je dokazoval, da je Ru- 
som v veliko nesrečo, ker niso bili zvezani z zapadno katoliško kul- 
turo. Spisi Čaadajeva so se od 1. 1829—1836 privatno širili med ru- 
skimi izobraženimi krogi. L. 1836. je bilo objavljeno njegovo prvo »fi- 
lozofsko pismo« ; vladi se je zdelo tako nevarno, da je Čaadajeva raz- 
glasila za blaznega in ga postavila pod strogo policijsko in zdrav- 
niško nadzorstvo ^. 

V drugi polovici XIX. stoletja sta ruska jezuita Martinov in Ga- 
garin širila idejo zedinjenja Rusov s katoHško cerkvijo. V ta namen 
sta napisala mnogo znanstvenih in pubhcističnih spisov*. Njiju delo- 
vanje ni dobilo zadostne opore na zapadu; v Rusiji pa je skrajni ab- 
solutizem oviral delo za zedinjenje. — Velikega pomena je delovanje 
ruskega filozofa VI. Solovjeva, kije vprašanje o cerkvenem zedi- 
njenju tako globoko pojmoval kakor še noben Rus pred njim. S svojo 
ostro polemiko je uničil vpliv skrajnih »slavjanofilov«, oboževavcev 
ruskega pravoslavja. Njegovi spisi o prepotrebni cerkveni svobodi na 
Ruskem in o zedinjenju niso ostali brez vpliva. L. 1886. in 1887. ru- 
ska cenzura ni dovolila, da bi se tiskalo in razširjalo njegovo delo 
»Istorija i buduščnost teokratiji« (Zagreb 1887). Sedaj je izšlo to za 
vprašanje o cerkvenem zedinjenju važno delo v njegovih zbranih spi- 



' A. N. Pypin, Harakteristiki lit. maenij (Ptb. 1890) 147. 

2 L' empereur Alexandre Jei' est-il mort catholique. Pariš 1901. 

3 A. N. Pypin, Harakteristiki 157 — 195. 

^ Glavno znanstveno delo Martinova je »Annus ecclesiasticus Graeco-slavicus« 
(Acta Sanctorum 59). 






26 Dr- Fr- Grivec. 



sih in se brez ovire lahko širi po Rusiji'. L. 1908. je v Peterburgu 
izšel I. zvezek ^>Pisem VI. Solovjeva« ; v tem zvezku so objavljena 
njegova pisma do hrvatskega zgodovinarja Račkega in do škofa Stross- 
maverja, kjer Solovjev podrobno opisuje svoje načrte in svoje delo za 
cerkveno zedinjenje in ovire ruske vlade. Ideje VI. Solovjeva imajo 
sedaj svobodno pot po Rusiji, njes^ova slava živi in raste; zato je go- 
tovo, da bodo njegove ideje o zedinjenju pridobivale vedno več pri- 
vržencev med ruskim občinstvom. V najodličnejših in najizobraženej- 
ših ruskih krogih je znatno število prijateljev katoliške cerkve. Treba 
je le še večje verske svobode. 

Rusi ni, naseljeni na severnem Ogrskem (vseh je okoli V2 ^'^^' 
lijona) so se začeli okoli 1. 1650. približevati h katoliški cerkvi. L. 1655. 
je bil od papeža potrjen prvi ogrski rusinski zedinjeni škof Partenij, 
podrejen ostrogonskemu (Gran) nadškofu. L. 1771. je bila ustanov- 
ljena samostojna rusinska škofija v Munkaču, 1. 1818. pa druga rusin- 
ska zedinjena škofija v Prešovi (Eperies). Ogrski Rusini so sedaj 
skoraj vsi zedinjeni s katoliško cerkvijo; a mnogo se jih je pomad- 
žarilo. — Ob koncu XVII. in v začetku XVIII. stoletja se je unija raz- 
širila med ogrskimi Rumuni. Zedinjeni Rumuni (nad 1 milijon) na 
Ogrskem so sedaj razdeljeni v 4 škofije. 

Z ogrskimi Rusini so v cerkvenem oziru precej tesno združeni 
grško-katoliški Hrvatje, potomci razkolnih naseljencev in uskokov, 
ki so ob koncu XVI. in v začetku XVII. stoletja pribežali na hrvatsko 
ozemlje. Med srbskimi naseljenci na Hrvatskem se je začela unija ši- 
riti v začetku XVIL stoletja. Prvi zedinjeni škof je bil Simeon Vra- 
tanja (1. 1612), z naslovom svidniškega škofa (Svidnica). Unija se je 
utrdila pod gorečim škofom Pavlom Zorčičem (1. 1671 — 1685), ki je 
ustanovil grško-katoliško semenišče v Zagrebu, a prestati je morala 
še mnogo bojev in nevarnosti. Trdnejšo podlago je dobila, ko je bila 
ustanovljena samostojna grško-katoliška škofija v Križevcu (1. 1777); 
prej so bili zedinjeni škofje odvisni od zagrebškega nadškofa. Vlada 
je sicer podpirala unijo med Hrvati, a vendar hrvatska unija ni uspeh 
politike, ampak uspeh podrobnega misijonskega dela (jezuitje v XVni. 
stol.) ; zato je trdna in solidna, dasi maloštevilna (okoli 30.000) -. — 
Srbe v Dalmaciji je hotela avstrijska vlada iz političnih ozirov prido- 



^ Zbrani spisi Solovjeva so izšli pod naslovom »Sočinenija VI. Solovjeva« v 
9 zvezkih (Peterburg 1901 — 1907). — Solovjev (f 1900J je dve leti pred svojo smrtjo 
tajno formalno prestopil v katoliško cerkev (to sem zvedel iz privatnega vira iz 
krogov prijateljev Solovjeva); prej tega ni storil, ker je bil prepričan, da to ni po- 
trebno. 

2 Glavni vir za unijo med ogrskimi Rusini, Rumuni in med Hrvati je N. Nil- 
les S. J., Symbolae ad illustrandam historiam eccl. orient. 2 zv. Oeniponte 1885. 



Vzhodno cerkveno vprašanje. 27 

biti za unijo. Šibeniški razkolni škof Benedikt Kraljevič je 1. 1818. 
začel podpirati avstrijsko vlado. L. 1819. so ustanovili uniatsko seme- 
nišče in poklicali 4 rusinske duhovnike iz Galicije za profesorje. L. 
1821. so fanatični Srbi enega rusinskega duhovnika (kanonika Stupin- 
skega) zavratno umorili, enega pa smrtno ranili ; napad je prav za prav 
veljal škofu Kraljeviču, ki je po tem dogodku pobegnil v Benetke. 
L. 1831. so se razkolni župniki dalmatinskih župnij Krička, Baljke in 
Vrlica zedinili s katoliško cerkvijo. Te tri uniatske župnije še sedaj 
životarijo in štejejo vse skupaj samo 72 vernikov ^ 

Razni srbski in črnogorski knezi in škofje so bili večkrat v zvezi 
s papeži in prijazni katoliški cerkvi, a trajne unije ni bilo nikoli. Črna- 
gora je prišla v XVIII. stoletju popolnoma pod ruski vpliv, zato se ni 
dala pridobiti za zedinjenje. L. 1886. se je med Črnogoro in Rimom 
sklenil konkordat; obenem se je ustanovila katoliška barska nadškofija 
podrejena naravnost Rimu 2. 

Najmlajša unija je bolgarska, dasi ima prav za prav staro zgodo- 
vino. Bolgari so bili že v IX. stoletju v tesnejši zvezi z Rimom. Po- 
zneje so z Grki vred zašli v razkol. Leta 1204. so se iz političnih 
ozirov za nekoliko let združili z Rimom. Florentinsko unijo je pod- 
pisal tudi bolgarski metropolit (Trnovo) Ignacij. Pod turškim jarmom 
(od 1. 1444) so med Bolgari vedno delovali latinski misijonarji (fran- 
čiškani), ki so izpreobrnili nekoliko krivovercev (bogomili, pavličani) 
in oskrbovan pastirstvo med maloštevilnimi naseljenci (trgovci) latin- 
skega obreda. V XVII. stol. so nekateri (morebiti 4) bolgarski nad- 
škofje (Ohrida) sicer bili v zvezi z Rimom, a o pravi uniji ni govora ; 
Bolgari so bili preveč odvisni od turške vlade in od carigrajskega 
patriarha. V XIX. stol. so se Bolgari narodno in politično prebudili. 
Bolgarski rodoljubi so upali, da bi jim unija pripomogla do svobode. 
Zato so se 1. 1860. in 1861. združih z Rimom. V nekoliko dneh se 
je okoli 60.000 Bolgarov pridružilo uniji; unija se je naglo širila po 
vseh bolgarskih pokrajinah. Toda unija ni imela prave podlage, ljud- 
stvo ni bilo poučeno, ni bilo niti misijonarjev niti navadnih duhovni- 
kov niti zanesljive hierarhije. Ruski in angleški agitatorji so s svojim 
hujskanjem proti latinstvu brez posebnega truda razburili ljudstvo in 
uničili unijo. Prvi zedinjeni škof Jožef Sokolski je že 1. 1861. odpadel 
in izginil v Rusijo. Ostanke unije so rešili francoski lazaristi, katerim 
so se pridružili poljski resurekcionisti in francoski assumpcionisti. Leta 
1894. je bolgarski eksarhat (z bolgarsko sinodo vred vrhovna cerkvena 
oblast nad vsemi razkolnimi Bolgari) napravil velikansko agitacijo med 



1 N. Milaš, Pravoslavna Dalmacija (Novi Sad 1901) 595. 

2 Markovič, Slaveni i pape II (Zagreb 1904) 280—462. 



:28 Dr. Vr. Gnvcc. 



bolgarskimi uniati v Macedoniji. Od 30.000 uniatov jih je ostalo ko- 
maj 8000; odpadlo je tudi mnogo duhovnikov. Apostolski vikar Mla- 
denov sam je pri tej priliki izgubil zaupanje v Rimu; poklicali so ga 
v Rim, kjer še sedaj živi. Te katastrofe so bili najbrže krivi tudi tuji 
misijonarji, ki se niso zadosti prilagodili Bolgarom. V nekoliko letih 
se je unija zopet okrepila; sedaj šteje okoli 20.000 vernikov in lepo 
napreduješ V kneževini (oziroma v carstvu) Bolgariji je okoli 15.000 
katoličanov latinskega obreda. Koliko je tam uniatov, nisem mogel do- 
gnati; najbrže jih ni veliko-. Sedanji knez (oziroma car) je katoli- 
čanom naklonjen 3. 

O zgodovini zedinjenja raznih neslovanskih vzhodnih kristjanov 
(Kaldejci, Grki, Grko-Melkiti, Armenci, Kopti, Jakobiti) tukaj ne morem 
govoriti, ker bi bilo preobširno. Njih pomen (če morebiti izvzamemo 
Grke) je tako neznaten in njih število je v primeri z vzhodnimi Slo- 
vani tako majhno, da se lahko reče, da je usoda vzhodne cerkve in 
rešitev vzhodnega cerkvenega vprašanja odvisna od Slovanov. Vzhodni 
Slovani so — kakor je rekel A. Palmieri* — nevarnost in nada ka- 
toliške cerkve. 

Kakor se je krščanska vera v različnih dobah na različne načine 
širila, tako se je rimsko-katoliška cerkev v raznih stoletjih na različne 
načine trudila za zedinjenje vzhodne cerkve. Zadnji trije papeži, Pij IX., 
Leon XIII. in Pij X. so ostali zvesti tradicijam svojih prednikov. Pij IX. 
je 1. 1848. poslal prijazno okrožnico vzhodnim nezedinjenim patriarhom 
in škofom. Dobil je neugodne odgovore. L. 1868. je po svojih od- 
poslancih vabil vzhodne patriarhe in škofe na vatikanski koncil. Brez 
uspeha; mnogi papeževega pisma še v roko niso hoteli vzeti. Leon XIII. 
je izdal (1. 1880) okrožnico »Grande munus«, v kateri slavi sv. Cirila 
in Metoda in potrjuje slovansko bogoslužje. 

V Jeruzalemu se je 1. 1893. vršil evharistični shod, da bi se vzhod 
ob ljubezni evharističnega Jezusa vnel za zedinjenje. Lepa okrožnica 
»Praeclara gratulationis« (1. 1894) vabi vzhodne kristjane, da se zdru- 



* Najboljši pregled o bolgarski cerkveni zgodovini je spisal francoski asump- 
cionist S. V aillie v »Dictionnaire de theologie catholique« II (Pariš 1904) 1 174— 1236 
(članek »Bulgarie«). 

2 Na sedanjem bolgarskem ozemlju imajo asumpcionisti 5 slovanskih župnij, 
oziroma misijonskih postaj: Plovdiv, Mostratli, Jamboli, Slivno, Varna. Gl. Missio- 
nen der Augustiner von M. Himmelfahrt 1908/9. 

^ Za zgodovino vseh Jugoslovanov grškega obreda je najboljše delo J. Mar- 
kovič, Slaveni i pape. 2 zv. Zagreb 1903/4. Markovič tukaj obširno in dobro piše 
tudi o ruski cerkvi, a s Pierlingom se nikakor ne more meriti. Oddelek o Srbih 
(II 280—462) hvali celo srbski cerkveni zgodovinar R. M. Grujič (Bog. Glasnik 1905 
I 463-465, cf. Slav. 1. theol. 1905, 282) in ga priporoča srbskim zgodovinarjem. 

^ Bessarione IX (1901) 436. 



Vzhodno cerkveno vprašanje. 29^ 



žijo S katoliško cerkvijo in jih zagotavlja, da hoče rimska cerkev vedno 
spoštovah vzhodne obrede; isto potrjuje apostolska konstitucija »Orien- 
talium dignitas« (1894). Leon XIII. je ob enem skrbel za povzdiga 
študij o vzhodni cerkvi. Poživil je razne vzhodne kolegije v Rimu; 
obnovil grško semenišče sv. Atanazija in ustanovil rusinski kolegija 
Pij X. je ob proslavi 1500letnice smrti sv. Janeza Zlatousta (1. 1907. in 
1908) pokazal svojo naklonjenost do vzhoda in svoje hrepenenje po^ 
zedinjenju vzhodnih kristjanov. 

Zgodovina katoliške je torej zgodovina razširjevanja krščanske 
vere in zgodovina neprestanega dela za zedinjenje vzhodne cerkve. 
Papeži so se vedno zavedali, da posebno njim veljajo besede Kristu- 
sove »Učite vse narode«, ker so vrhovni poglavarji katoliške, t. j. 
vesoljne cerkve. Večkrat so bili razočarani, večkrat so bili grdo 
prevarani, a vendar niso nikoli nehali vzhodnih kristjanov klicati nazaj 
v naročje katoliške cerkve, ker so vedeli, da s tem izpolnujejo naro- 
čilo Kristusovo in izvršujejo svojo katoliško dolžnost. 

III. 

Sedanje stanje vzhodnega cerkvenega vprašanja in sedanje dela 

za zedinjenje. 

Grki so za svojo vehko krivdo pretrpeli velike kazni in mnogo 
nesreč. Velik del nekdanje grške cerkve je opustošen in uničen. Svoje 
velike izgube je vzhodna cerkev nekoliko nadomestila s tem, da je 
svoj vpliv raztegnila na vzhodne Slovane. Grki, ki so sami krivi raz- 
kola, so izgubili prvenstvo v vzhodni cerkvi ; težišče vzhodne cerkve 
se je preneslo med mladostne vzhodne Slovane, ki po tuji krivdi živijo 
v razkolu. Vzhodno cerkveno vprašanje je sedaj tem važnejše, ker je 
združeno z usodo vzhodnih Slovanov, ki jim ne moremo odrekati pri- 
hodnosti. 

Vseh kristjanov vzhodnega obreda je nad 110 milijonov; od teh 
je le okoli 5V2 milijona zedinjenih s katoliško cerkvijo, med njimi 
okoli 4 milijone zedinjenih Slovanov. Nehote se vprašamo, ali ni to 
premalo, če pomislimo, da se že stoletja dela za zedinjenje? Res majhno 
število, a vendar nam to ne more biti v dokaz, da je brezuspešno 
vsako delo za zedinjenje. Iz zgodovinskega pregleda o poizkusih ze- 
dinjenja je razvidno, da imajo neuspehi svoj vzrok ne samo v trdo- 
vratnosti razkolnikov, ampak tudi v drugih okoliščinah, ki se dajo ali 
po našem prizadevanju izpremeniti ali pa morajo polagoma same po 
sebi prenehati. Zato je delo za zedinjenje pač težavno, a nikakor ne 
že a priori brezplodno. 



30 Dr. Fr. Grivec. 



V srednjem veku so bili rimski papeži v svojih idealnih težnjah 
po zedinjenju skoraj popolnoma osamljeni; na zapadu takrat niso imeli 
pravega zmisla za grške kulturne in cerkvene tradicije. Ob koncu 
srednjega veka se je kulturno obzorje zapadnih narodov razširilo, a 
opešala je verska gorečnost; zapadni izobraženci so začeli ceniti staro 
grško kulturo, a niso imeli stika s tedanjim grškim in slovanskim ljud- 
stvom in s tedanjo vzhodno duhovščino. Kakor reforma verskega živ- 
ljenja na zapadu, tako tudi unija ni bila mogoča brez podrobnega 
misijonskega dela med ljudstvom in brez temeljito izobražene in v 
pravem cerkvenem duhu vzgojene duhovščine. Possevin je neustra- 
šeno povedal zapadu (1. 1582), da unija zato ni imela uspeha, ker niso 
delali za njo z onimi sredstvi, s katerimi se je vedno širila in utrje- 
vala krščanska vera. »Deus, qui ordinate omnia dispendat quique 
prius quam mundi conversionem aggressus est, triennium Apostolis et 
discipulis catechizandis insumpsit, neutrius negotii hactenus, non so- 
lum integrum exitum, sed ne progressum quidem iuste permisit, quo- 
niam ad exemplar, quod nobis monstratum est in Christo, non omnia 
facta sunt.« ^ 

Do najnovejšega časa se je vzdrževal predsodek, da je unija le 
prehodno stanje kot priprava za latinizacijo ; celo Possevin in Skarga 
S. J. (ob koncu XVI. stol.), zelo izobražena in apostolska moža, nista 
zadosti cenila vzhodnega obreda 2. Papeži so sicer vedno zastopali 
stališče, da se mora vzhodni obred ohraniti, a katoličani se v tem oziru 
niso popolnoma ravnali po rimskih navodilih. Šele Leon XIII. je do- 
segel, da je v teoriji in praksi zmagalo načelo: »Orient orientalcem!« 
Ni sicer resnično, da bi se razkolniki takoj zedinili, ako bi jim bilo 
zagotovljeno, da bodo ohranili svoj obred; gotovo pa je, da je strah 
pred latinizacijo znatna ovira zedinjenja. Solovjev in Strossmayer sta 
Leona XIII. opozorila na to točko in povzročila okrožnico »Praeclara 
gratulationis« (1894) in druge naredbe, ki dajejo vzhodni cerkvi po- 
roštvo, da bo katoliška cerkev njen obred vedno spoštovala ^. Med 
Poljaki sicer še ni popolnoma zmagalo načelo Leona XIII. in njegovih 
prednikov, a vendar se ni več bati, da bi pravi apostolski možje na- 
sprotovali rimskim navodilom. Poljski časnikar in zgodovinar Dr. F. 
Konecznj je začel 1. 1907. javno braniti misel, da je ohranitev vzhod- 
nega obreda vzrok neuspehov unije ^. Tako pač lahko govori časnikar, 
a pametno to stališče ni; taki nazori vzbujajo skrajno ogorčenje ne 



' Moscovia 9. 

^ O obredu gl. temeljit članek v »Velegradskem Vestniku« (Praga 1909) str. 
10—13. 

3 Pisma VI. S. Solovjeva I (Ptb. 1908) 183— 191. 
* Vaterland 1907 št. m in razne št. »Swiata Stow.« 



Vzhodne cerkveno vprašanje. 31 

samo med razkolniki, ampak tudi med uniati ^ Na ta način bi se le 
še povečeval prepad med vzhodom in zapadom. Dokler bo vzhodna 
razkolna cerkev še približno ohranila sedanji obseg in dokler se bo 
tam še vršila pravilna služba božja, toliko časa se mora skrbeti, da 
se v uniji ohrani čist vzhodni obred, ker sicer bi se katoličanom po 
pravici lahko očitalo, da povečujejo prepad med vzhodom in zapadom 
ter onemogočujejo unijo. Ako bi se imele kdaj izvršiti kake važnejše 
izpremembe v vzhodnem obredu, moramo odločilno besedo pri tem 
dati orientalcem; vsako drugačno postopanje je katoliški stvari škod- 
ljivo. Nekateri Rusi res prostovoljno prestopajo k zapadnemu obredu, 
a sedaj se to vrši samo zato, ker grško-katoliški obred na Ruskem ni 
dovoljen ; tudi v prejšnjih stoletjih so Rusi in Rusini izmed plemstva 
in sploh višjih krogov prostovoljno prestopali k latinskemu obredu, 
ker niso imeli dosti stika z ljudstvom, a ne da se tajiti, da je to uniji 
zelo škodovalo in da je celo med treznimi Rusi vzbujalo še večje ne- 
zaupanje do vsega katoliškega. In kaj naj storijo izpreobrnjeni du- 
hovniki na Ruskem? 

Na jugu (med Bolgari, Grki i. dr.) se je pod Leonom XIII. za- 
čelo dosledno izvajati načelo: »Orient orientalcem!« Zapadni misijo- 
narji (benediktinci v »Grškem kolegiju« v Rimu, asumpcionisti, laza- 
risti, razne redovnice), ki delajo za unijo so večinoma prestopili v 
vzhodni obred ; posebno se trudijo, da bi orientalcem vzgojili dobrih 
domačih duhovnikov. Tako se je dosegla večja sloga med domačim 
duhovstvom in med zapadnimi misijonarji, in unija je dobila trdnejšo 
podlago med ljudstvom. 

Velika ovira zedinjenja je bilo že od nekdaj nepoznavanje 
dejanskih razmer. Se pod Leonom XtII. so razni Tondiniji, Van- 
nutelliji in Strossmajerji idealizirali vzhod in pripovedovali o bližnji 
uniji ; nekoliko prijaznih fraz, ki so jih slišali od kakega Rusa ali Srba, 
jim je bil dokaz, da unija ni več daleč. Vannutelli je n. pr. 1. 1892. 
potoval po Rusiji. Ruskih razmer ni dobro poznal, zato je iz navi- 
dezne prijaznosti Pobedonosceva i. dr. sklepal, da so Rusi pripravljeni 
za unijo. To je razglasil po časopisih. Pobedonoscev z Vannutellije- 
vim pisanjem ni bil zadovoljen ; zapadno-evropskim časopisom je po- 
slal francosko izjavo, da je unija nemogoča, ker Rusi nikoli ne bodo 
priznali papeževega primata 2. Površno poznavanje vzhodne cerkve in 
sedanjih vzhodnih razmer ne more biti podlaga delu za zedinjenje; 
potrebne so najtočnejše informacije o sedanjem stanju vzhodne cerkve. 
Leon XIII. je to spoznal in naročal katoliškim misijonarjem, naj mar- 



* Niva, Lvov 1909, str. 184. 

'■^ Markovič, Slaveni i pape I str. XVIL 



32 Dr. Fr. Grivec. 



Ijivo proučujejo vzhodne razmere in zasledujejo vse pojave cerkvenega 
življenja na vzhodu. Z njegovo podporo se je vzgojilo znatno število 
dobrih poznavavcev vzhodnih cerkvenih razmer. Ob enem je zmagalo 
prepričanje, da je vzhodno cerkveno vprašanje veliko kulturno vpra- 
sanje, tesno združeno z narodnimi in kulturnimi tradicijami vzhodnih 
narodov. 

Vzhodna cerkev je tesno združena z narodnimi in kulturnimi 
tradicijami vzhodnih narodov. Ako torej hočemo vplivati na 
vzhodno cerkev, moramo dobro poznati vzhodno kulturno in cerkveno- 
zgodovino, vzhodno bogoslovsko literaturo in znanost. Tukaj se b o- 
goslovski znanosti odpira obširno, malo znano in malo obdelano 
polje. Tudi svetna znanost (filologija, zgodovina, kulturna zgodovina) 
je spoznala važnost in zanimivost bizantinskih in sorodnih študij. Glavno 
glasilo za bizantinske študije je »Bjzantinische Zeitschrift« (ustan. leta 
1892); važen je ruski »Vizantijskij Vremennik« in »Izvestija rusk. Ar- 
heologičeskago Instituta« v Carigradu. Na glavnih evropskih univer- 
zah so ustanovljene posebne stolice za bizantinske študije; najslavnejša 
je v Monakovem (prof. K. Krumbacher, urednik »Byz. Zeitschrift«), 
kamor prihaja mnogo Grkov in Rusov. Od bizantinskih in sorodnih 
študij pričakuje zapadna znanost velikih kulturnih pridobitev; posa- 
mezne stroke so res že dobile novo lice, mnogo temnih problemov se 
je že pojasnilo. Pod vplivom teh študij se je obnovil stik med vzho- 
dom in zapadom; stari predsodki se rušijo, narodi se zbližujejo. S po- 
močjo orientalskih študij si izkušajo razne države zagotoviti politični 
vpliv na vzhodne narode. Države podpirajo razne institute za vzhodne 
študije; razni narodi imajo svoje arheologične institute v Atenah (ti 
instituti so doslej pred vsem preiskovali spomenike klasične kulture, 
v novejšem času se zanimajo tudi za poznejšo grško kulturo), Rusi 
imajo velik in slaven arheologični institut v Carigradu. — Leon XIIL 
je o pravem času spoznal, da bi si s temeljitimi študijami o vzhodni 
cerkvi katoliška kultura pridobila vpliv na vzhodne kristjane in pola- 
goma pripravljala razpoloženje in podlago za cerkveno zedinjenje. Na 
njegovo vzpodbudo in z njegovo podporo so se ustanovile tri revije 
za vzhodne cerkvene študije, »Revue de 1' Orient chretien«, »Bessa- 
rione« (1896) in »Echos d' Orient« (1898). Asumpcionisti so po naro- 
čilu Leona Xin. v Carigradu ustanovili visoko šolo za bizantinske štu- 
dije (združena z grško-bolgarskim semeniščem), ki si je pridobila že 
svetovno slavo. Učeni asumpcionisti so z znanstvenim delom katoliški 
kulturi pridobili ugled pri nezedinjenih krščanskih izobražencih. Trije 
asumpcionisti so postali člani ruskega arheologičnega instituta v Ca- 
rigradu; nezedinjeni Grki in Rusi jih večkrat prosijo, da jim preda- 
vajo o znanstvenih vprašanjih, celo nezedinjeni cerkveni dostojanstve- 



Vzhodno cerkveno vprašanje. 33 

niki se udeležujejo takih predavanj. Katoliški Slovani so 1. 1905. usta- 
novili »Slavorum lit. theoL«, ki lepo napredujejo. Tako se praktično 
dokazuje, da katoliška cerkev ne nasprotuje vzhodni kulturi, ampak jo 
še podpira ; tako se nevidno in neopaženo podirajo narodnokulturni 
predsodki proti katoliškemu zapadu, kakor so se nekdaj ti predsodki 
nevidno razvijali in pomnoževali. Tako se sicer polagoma, a solidno 
pripravljajo tla za unijo. Pri delu za zedinjenje sploh ne smemo biti 
nestrpni ali »nepočakani«, zakaj unija se da doseči le »longanimi et 
non intermissa perseverantia«, kakor je rekel že Possevin. Stoletja 
so se razvijali razni predsodki in razlike, ki so povzročile razkol; le 
dolgotrajno sistematično delo more pripraviti podlago za spravo. 

Podrobno misijonsko delo med ljudstvom, vzgoja do- 
brih misijonarjev, spoštovanje vzhodnih obredov in kul- 
turnih tradicij, temeljite študije o vzhodni cerkvi, do- 
bro poznavanje dejanskih razmer in razni indirektni (ne 
vsiljivi) vplivi katoliške kulture in cerkve na vzhodne 
kristjane — to so sredstva, ki pripravljajo podlago za spravo in 
polagoma dosegajo uspehe na vzhodu. — A nikakor ne smemo pre- 
zreti, da je vzhodno cerkveno vprašanje tudi versko vprašanje; zato 
je potrebna tudi molitev, da bi Bog s svojo milostjo podpiral naše 
delo, razsvetljeval in nagibal voljo vzhodnih kristjanov. Katoliški du- 
hovniki na zapadu, naj bi vernikom vsaj enkrat v letu pojasnili to 
vprašanje in jih vnemah h goreči molitvi za vzhodne kristjane; vsaj 
enkrat v letu naj bi se opravila sv. maša »ad tollendum schisma«. 
Marijine in podobne družbe naj bi se zanimale za vzhodne misijone. 
Širile naj bi se molitvene in misijonske bratovščine za zedinjenje vz- 
hodne cerkve. Mohtveno in praktično misijonsko delo pospešujejo 
naslednje bratovščine : 

1. Bratovščina sv. Cirila in Metoda. Ustanovil jo je škof 
Slomšek 1. 1852; razširila se je po raznih avstrijskih škofijah. V zadnjih 
desetletjih se je dejansko ohranila le še v lavantinski škofiji, a tudi tam 
ne kaže posebnega življenja. Vzrok je morebiti v tem, ker ni prava mi- 
sijonska, ampak samo molitvena bratovščina ^ 

2. Apostolstvo sv. Cirila in Metoda pod zavetjem pre- 
blažene Device Marije. Ustanovljeno (oziroma potrjeno) je bilo leta 
1891. po vzoru Slomškove bratovščine in nemškega društva sv. Bonifa- 
cija; je torej v misijonsko društvo izpopolnjena Slomškova bratovščina. 
»Apostolstvo« ima svoje središče na Velehradu; razširjeno je posebno v 
brnski in olomuški škofiji in zelo živahno deluje. Člani podpirajo namene 
»Apostolstva« z molitvijo in denarnimi prispevki (najmanj 24 vinarjev na 
leto) ; polovico dohodkov se porabi za pospeševanje verskega življenja v 
domači škofiji, polovica pa se po rimski »Propagandi« pošlje v podporo 
katoličanov na vzhodu. Apostolstvo vodi v vsaki škofiji škofijski odbor 



1 Voditelj 1908, str. 279—283. 
Vzhodno cerkveno vprašanje. 



34 t)r. Fr. Grivec. 



(5), ki ga. imenuje škof za dobo treh let. Temu »Apostolstvu« naj hi se 
pridružila naša Slomškova bratovščina, da bo mogla napredovati. »Apo- 
stolstvo« ima poseben znanstveni odbor, ki podpira »Slavorum lit. theol.« ; 
1. 1907. je sklical na Velehrad I. shod za vzhodno cerkveno vprašanje. 

3. Društvo Brezmadežnega Spočetja Marije Device (Ve- 
rein von der Unbefleckten Empfiingnis Mariens), ustanovljeno 1. 1858, da 
podpira katoličane v Orientu, pred vsem v Turčiji. Člani pospešujejo 
društvene namene z molitvijo in prostovoljnimi denarnimi prispevki. Član 
društva je tudi Njega Veličanstvo cesar avstrijski, ki vsako leto daruje 
2000 K za društvene namene. Društvo podpira razne cerkve in misijone 
na Balkanu (tudi v Bosni) in v Aziji. Pojasnila daje in doneske prejema 
Dr. C. Wolfsgruber, vseučiliški profesor na Dunaju (Stift Schotten). 

4. Bratovščina Marije Vnebovzete, ustanovljena po priporo- 
čilu Leona XIII. 1. 1898; sedež ima v Carigradu, njen vodja za druge de- 
žele je P. Kayser, apostolski misijonar, Dinsheim (Unter-Elsas), ki spre- 
jema člane, doneske in daje vsa pojasnila. Bratovščina z molitvijo in 
gmotno podporo dela za cerkveno zedinjenje Slovanov in Grkov; podpira 
misijone asumpcionistov. Razširjena je posebno na Nemškem. Izdaja nem- 
ški časopis »Missionen der Augustiner von Maria Himmelfahrt« in fran- 
coski »Missions des Aug. de V Assomption«. 

Kako naj sodimo o dogmatičnih razlikah med vzhodno in zapadno 
cerkvijo? Dokazovati, da so nezedinjeni vzhodni kristjani raz ko 1- 
niki, se mi zdi nepotrebno. To vprašanje je rešeno v katekizmu, 
vsakemu pravemu katoličanu mora biti znano ; zato je vsaka polemika 
o tem vprašanju med dobrimi katoličani nepotrebna, posledica nespo- 
razumljenja. Drugo važnejše vprašanje je, ali se smemo nasproti raz- 
kolnikom postaviti na stališče, da je treba ločiti med naukom vz- 
hodne cerkve kot take in med naukom vzhodnih bogoznan- 
cev po razkolu? Gotovo smemo! Na I. velehradskem shodu (1907) je 
rusinski metropolit Šeptickij še posebno poudarjal (navzoča dva nad- 
škofa in bogoznanci raznih narodnosti so mu brez ugovora pritrdili), 
da se nauk vzhodne cerkve kot take prav za prav ne razlikuje bist- 
veno od katoliškega nauka. Zakaj vzhodna cerkev priznava le prvih 
sedem cerkvenih zborov kot nezmotljivo avktoriteto. V nauku prvih 
sedem cerkvenih zborov, oziroma v nauku vzhodne cerkve do dese- 
tega stoletja so pa vsaj »implicite« obsežene tudi one resnice, ki jih 
je katoliška cerkev pozneje proglasila; vzhodni bogoznanci, če hočejo 
biti dosledni, jih ne morejo naravnost tajiti. Nauk vzhodnih bogo- 
znancev, škofov in patriarhov po razkolu, v kolikor se ne sklada z 
naukom vzhodne cerkve pred razkolom, izraža torej samo bogoslovska 
mnenja, ne pa nezmotljivega nauka »cerkve sedmerih cerkvenih zbo- 
rov«. Zastopniki vzhodne cerkve niso vedno tako dosledni, a vendar 
se vedno sklicujejo na nauk prvih sedem cerkvenih zborov in na nauk 
cerkvenih očetov, posebno onih, ki jih navajajo cerkveni zbori. Tudi 
YY\\ se lahko sklicujemo na prvih sedem cerkvenih zborov in na grške 



Vzhodno cerkveno vprašanje. 35 

cerkvene očete; lahko dokažemo, da se katoliška cerkev dosledneje 
drži nauka prvih sedem cerkvenih zborov kakor pa vzhodna nezedi- 
njena. Zato je temeljit študij stare cerkvene zgodovine in 
grških cerkvenih očetov zelo dobro orožje v obrambo katoHške 
resnice nasproti zastopnikom nezedinjene cerkve ^ Poznam učenega 
Rusa (študiral je na neki ruski duhovni akademiji), ki se je izpreobrnil, 
ko je začel primerjati nauk prvih sedem cerkvenih zborov z naukom 
katoliške cerkve. Res so vzhodni bogoznanci in polemisti nakopičili 
mnogo verskih razlik 2 med vzhodno in zapadno cerkvijo (o vzrokih 
navideznih verskih razlik glej I. del te razprave), a vsi trezni zastoj)- 
niki vzhodne cerkve (celo fanatični Pobedonoscev) priznavajo, da je 
primat rimskega papeža edina resna ovira zedinjenja. 

Zelo različna so mnenja o taktiki pri delu za zedinjenje. Ali 
naj pridobivamo posameznike s podrobnim misijonskim delom (proze- 
litizem), aH naj se obračamo do večjih skupin in do njenih cerkvenih 
predstojnikov? V našem času je gotovo potrebno in uspešno podrobno 
misijonsko delo. Če pridobimo nekoliko dobrih in zanesljivih posa- 
meznikov in morebiti nekoliko cerkvenih občin (vasi, župnij), vzgojimo 
nekoliko dobrih duhovnikov dotične narodnosti in dotičnega obreda, 
potem se naše sile in naši vplivi na vzhodu zelo pomnožijo, da mo- 
remo hitreje in zanesljiveje napredovati. Vendar se s tem ne smemo 
zadovoljiti, ker tako ne moremo pridobiti večjih narodnih skupin, am- 
pak jih navadno še bolj razdražimo. Zato si moramo vedno prizade- 
vati, da vplivamo na cel »organizem različnih vzrokov in razmer so- 
cialnih, moralnih in kulturnih«, kakor pravi Urban S. J. ^ Vplivati mo- 
ramo na vzhodno kulturo tako, da bodo vzhodni narodi toliko 
bliže katoliški cerkvi kolikor bolj bodo kulturno napre- 
dovali. Zato mora katoliška znanost, posebno bogoslovska, vztrajno 
in temeljito proučevati vzhodne razmere, vzhodno bogoslovsko litera- 
turo, patristiko, cerkveno in kulturno zgodovino. Ako bode posebno 
ob vzhodnih mejah res cvetela prava krščanska znanost, krščansko 
življenje in kultura, potem bodemo z največjim uspehom vplivali na 
vzhod, ki se res vedno bolj bliža in odpira zapadni kulturi ; kulturna 
asimilacija se bode vršila v korist katoliški cerkvi in ze- 
dinjenju. S takim nevsiljivim postopanjem ne bodemo povzročali 
odpora, ampak vzhod nam bo še hvaležen; to potrjuje izkušnja. Zato 
je naša dolžnost, da podpiramo obmejne katoličane, posebno vzhod- 



1 Gl. Acta I. Conventus Velehrad. (Praga 1908) 5 ; Slav. lit. theol. 1907, 
str. 291. 

2 Gl. razne letnike »Slavorum lit. theol.« in »Theologisch-prakt. Quartalschrift«, 
Linz 1909, str. 289—300. 

3 Acta I. Conventus Velehrad. 14. 

Vzhodno cerkveno vprašanje. 3* 



36 Dr. Fr. Grivec. 



nega obreda; podpirajmo vse, kar pomnožuje katoliške kulturne vplive 
na naše vzhodne sosede. To delo je sicer bolj indirektno in tiho, 
zato pa tem bolj gotovo in uspešno. Tudi ako ne dosežemo zedinje- 
nja, je tako delo velike koristi za katoliško cerkev. V tem delu v 
resnici sodelujejo vsi, ki delajo za napredek katoliških narodov. V 
prvih vrstah med temi delavci so oni verniki in misijonarji, ki delajo 
za napredek krščanskega življenja in kulture med obmejnimi katoli- 
čani ali med katoličani v »diaspori« na vzhodu. Prav tako velikega 
pomena ali, v kolikor ima neko vodilno ulogo, še večjega pomena je 
znanstveno delo tistih katoličanov, ki proučujejo vzhodno cerkev in 
kulturo ter kulturno posredujejo med vzhodom in zahodom. Zato je 
velikega pomena visoka šola za vzhodne študije v Carigradu (asump- 
cionisti), važne revije »Echos d' Orient«, »Bessarione«, »Slavorum lit- 
terae theologicae«. S takim delom pridobivamo simpatije vzhoda in 
tudi nekatoliškega zapada, ki čuti, da je potrebna kulturna zveza med 
vzhodom in zapadom. 

Zastopniki drugega mnenja, da se je namreč treba naravnost (di- 
rektno) obračati k celim vzhodnim skupinam in njih predstojnikom, 
so bili vsaj deloma Solovjev, Strossmayer, Vannutelli in sploh idealisti 
(sedaj jih je že zelo malo), ki vzhodne cerkve ne poznajo posebno 
dobro. Tako delo, ako je temeljito in previdno ter združeno z dobrim 
poznavanjem dejanskih razmer, je lahko zelo koristno, ker lahko po- 
vzroča neko ugodno in prijazno razpoloženje nasproti katoličanom. 
Ako pa tako delo ni previdno, potem lahko mnogo škoduje in kato- 
čane še osmeši. Solovjev ima brez dvoma velike zasluge za dobro 
stvar, ker je globoko posegel v ruski narodni značaj in kulturo ter 
v nekaterih ruskih krogih povzročil ugodno razpoloženje nasproti 
katoliški cerkvi in kulturi. Goreča zastopnica tega mnenja je tudi 
grofica Riancourt^, ki pravi, da se je treba obračati naravnost k za- 
stopnikom (predstojnikom) vzhodne cerkve. Grofica Riancourt dobro 
pozna vzhodne razmere, ker živi na vzhodu (v Atenah) in mnogo ob- 
čuje z zastopniki vzhodne cerkve, zato njeno delo ni brez pomena in 
zelo ugodno vpliva na razmerje med Grki in katoličani. Vendar pa 
iz že navedenih razlogov tako delo ne more roditi trajnih uspehov, 
ako ni združeno s podrobnim misijonskim in z indirektnim kulturnim 
delom. Posebno so že a priori ponesrečeni časopisi, ki se obračajo 
direktno k nezedinjenim kristjanom ; zato se mi zdi, da je bil hrvatski 
»Balkan« (1896 — 1902) v tem oziru kakor mrtvorojeno dete. Časopisi 
morejo le indirektno delati za zedinjenje, ah s tem, da med katoličani 



1 Lettres sur la reunion des eglises. Pariš 1905; gl. Velegradskij Vestnik 1909, 
str. 3-9. 



Vzhodno cerkveno vprašanje. 37 



pospešujejo poznavanje, zanimanje in gorečnost za rešitev vzhodnega 
cerkvenega vprašanja, ali pa, da indirektno versko-kulturno vplivajo 
na nezedinjene kristjane in na tihem podirajo predsodke. »Velegrad- 
skij Vestnik<^ je n. pr. dober, ker je bolj namenjen katoličanom (latin- 
ska transkripcija!) kakor nezedinjenim Rusoma 

Poglejmo nekoliko sedanje cerkvene razmere pri važnejših vzhodnih 
narodih ! 

Središče vzhodne cerkve je še vedno na Ruskem. Z manifestoma 
dne 17/30. aprila in 17/30. oktobra 1. 1905. se je začela nova doba. Na- 
čelno je dovoljena »svoboda vesti«, a v resnici dela ruska vlada in biro- 
kracija različne ovire. Okoli 200.000 bivših uniatov je prestopilo k latin- 
skemu obredu, ker grško-katoliški obred ni dovoljen. Nekoliko bivših uni- 
atov (sedaj rimskih katoličanov) se po svojem prepričanju in vzgoji pri- 
števa k ruski narodnosti; tudi pravi Rusi se izpreobračajo. Tako so na- 
stali ruski katoličani. Za nje izhaja od 1. 1908. v Peterburgu lepo ure- 
jevan nabožni mesečnik »Vera i Zizn« ; razširjen je v več tisoč izvodih. 
Potrebne bi bile pridige in dopolnilna služba božja v ruskem jeziku. Le- 
tos je bila v Peterburgu ena pridiga v ruskem jeziku; a katoliški nadškof 
Poljak Wnukowski je prepovedal ruske pridige in rusko dopolnilno službo 
božjo 2. Zaradi narodnega nasprotja med Rusi in Poljaki so razmere za 
katoliško cerkev zelo težavne. Velikega pomena za napredek katoliške 
cerkve na Ruskem so katoliški Lit vini (okoli 3 milijone), eden najsolid- 
nejših narodov. Sedaj so se začeli narodno prebujati (prej so bili pod 
poljskim kulturnim vplivom), nastalo je hudo nasprotje med njimi in Po- 
ljaki; do Rusov so Litvini prijazni, dasi so mnogo trpeli. Ko se Litvini 
narodno uredijo in versko utrdijo, bodo gotovo prišli lepši dnevi za kato- 
liško cerkev na Ruskem. Sploh je napredek krščanskega življenja in miš- 
ljenja, krščanske gorečnosti in kulture med ruskimi katoličani najzaneslji- 
vejše poroštvo za napredek katoliške cerkve med Rusi. Litvine, Poljake, 
katoliške češke in nemške koloniste bi morala prešinjati prava krščanska 
gorečnost; avstrijski katoliški Cehi naj bi se bolj zanimali za Cehe na 
Ruskem, Poljaki v svoji celoti so kulturno in ekonomično zadosti močni, 
da bi mogli podpirati poljske katoličane ob meji in v »diaspori«. Potru- 
dijo naj se, da povzdignejo katoliške bogoslovske študije in bogoslovsko 
znanost v Rusiji ; avstrijski in nemški Poljaki imajo dovolj prilike za bo- 
goslovsko izobrazbo in bi svoje ruske rojake lahko podpirali z izobraže- 
nimi katoliškimi duhovniki in profesorji. Vsi katoličani na Ruskem naj bi 
s pomočjo avstrijskih Slovanov poskrbeli, da se začne izdajati potrebna 
katoliška literatura (bogoslovska in druga) in katoliško dnevno časopisje 
v ruskem jeziku ; ta literatura bi obenem služila ruskim katoličanom in 
širila pravo krščansko kulturo ter odstranjala verske predsodke med Rusi. 
Sploh se da na Ruskem mnogo storiti tudi v sedanjem času, ko se zopet 
oglaša pravoslavna reakcija. Dokler na Ruskem še ni popolne svobode, 
je seveda bolj prav, da se dela bolj tiho in indirektno, in da se ne piše 



1 O akciji za zedinjenje in o sedanjem stanju vzhodnega cerkvenega vpra- 
šanja ima mnogo dobrih in zanesljivih podatkov P. C. C ha r on, Le quinzieme 
centenaire de S. J. Chrysostome (Rome 1909) 320 - 361. 

2 Glej dopis iz Peterburga v rusinski »Nivi« I909,st r. 276. 



38 Dr. Fr. Grivec. 



mnog^o o načrtih za zedinjenje. — Izpreobrnilo se je že znatno število 
ruskih duhovnikov; nekateri slučaji so javni, a gotovo je tudi mnogo še 
tajnih. Veliko pozornost je letos vzbudilo izpreobrnjenje staroverskega 
(razkolnega) duhovnika Evstafija Susaljeva. Rusko časopisje pripisuje temu 
slučaju veliko važnost, ker je bil Susaljev vpliven duhovnik in gotovo ni 
iz časnih nagibov prestopil h katoliški cerkvi. Staroobredci so po dvesto- 
letni borbi z državno cerkvijo zelo utrjeni ; zato je mogoče, da je med 
njimi nastala struja, ki si hoče z zedinjenjem s katoliško cerkvijo pribo- 
riti samostojnost nasproti državni cerkvi. Tako sedaj piše rusko časopisje ^ ; 
a že pred desetletji so dobri poznavavci ruskih razmer trdili, da bi se 
okoli 10 milijonov starovercev združilo s katoliško cerkvijo, ako bi bila na 
Ruskem dovoljena verska svoboda. Obnovitev grško-katoliškega obreda 
na Ruskem bi bila torej velikega pomena; v doglednem času bi število 
uniatov narastlo na stotisoče in milijone. Rusi sami spoznavajo, da bode 
treba dovoliti grško-katoliški obred, sicer bi se ruski katoličani odtujevali 
ruski narodnosti; tako piše »Novoe Vremja« dne 9. maja 1908 2. Verske 
ideje imajo toliko moč, da se ne dajo s silo zatreti. 

Primeroma najbolj ugodna tla za unijo so sedaj med Bolgari. V Bol- 
gariji sami so večinoma le katoličani latinskega obreda (okoli 15.000); glavni 
misijonarji so kapucini (nadškof Menini). V Macedoniji je sedaj okoli 20.000 
uniatov, a sedanji misijonarji sami priznavajo, da bi jih bilo na stotisoče, 
ako bi bili 1. 1860. in 1894. imeli zadosti domačih dobrih duhovnikov, in 
ako bi bili misijonarji dobro poznali razmere in se postavili na bolgarsko 
narodno staličče. Med Bolgari je sicer mnogo verskega indiferentizma, 
ker je duhovstvo pod grškim vplivom izgubilo pravo gorečnost; a med 
preprostim ljudstvom je še dosti vernosti in ljudje radi prestopijo k uniji, 
če vidijo, da bodo lahko ostali zvesti narodnim tradicijam in da bodo ver- 
sko bolje preskrbljeni. Zato je glaven pogoj za uspešno unijo vzgoja dobrih 
domačih duhovnikov. Na to posebno delajo asumpcionisti, ki so presto- 
pili v vzhodni obred in imajo bolgarsko semenišče v Kara Agač pri Odrinu 
("Adrianopol), za višje bogoslovske študije pa grško-bolgarsko semenišče v 
Carigradu, združeno z visoko šolo za bizantinske študije. Učeni asumpcio- 
nisti večinoma dobro poznajo rusko in bolgarsko cerkveno in kulturno 
zgodovino, znajo jugoslovanske jezike in vzgajajo svoje gojence res solidno 
v verskem in narodnem duhu ; tako solidno se pred njimi še ni delalo za 
unijo. Izdajajo »Echos d' Orient« (izvrstno), nadaljujejo Mansijevo »Col- 
lectio concil.« (vzhod) itd. Razen asumpcionistov delajo za unijo med Bol- 
gari francoski lazaristi (semenišče v Zeitenliku), poljski resurekcionisti vz- 
hodnega obreda in razne redovnice, ki so večinoma prestopile k vzhod- 
nemu obredu. Bolgarski misijoni so vredni posebne pozornosti in podpore. 

Med Srbi unija ne more napredovati. L. 1894. je bil nadškof Stad- 
ler imenovan za papeževega komisarja za unijo na Balkanu, posebno med 



* Strannik 1909, I 454—455. 

2 Najboljše delo o sedanjem stanju ruske cerkve je A. Palmieri, La Chiesa 
Russa, Firenze 1908; obširna knjiga (759 str.) stane samo 5 K. Palmieri trdi, da so 
Poljaki ovira zedinjenja, ker so preveč narodni, a premalo apostolski; isto trdi 
C h aro n v navedeni knjigi »Le qmnzieme centenaire de S. J. Chrysostome.« Pal- 
mieriju odločno odgovarja P. Mohl S. J. (Polacy — przeszkoda do unii. Krakov 1908); 
njegovi dokazi so resnega premiselka vredni. 



Vzhodno cerkveno vprašanje. 39 



Srbi. Svoje delo je začel z lepo latinsko okrožnico do katoliške duhov- 
ščine v svojem okrožju. L. 1895. je izdal okrožnico za Srbe \ L. 1896. 
je začel izhajati »Balkan«. Prvi dve leti je bil sedanji ljubljanski knezo- 
škof dr. A. B. Jeglič duša celega podjetja in je skoraj vse članke sam 
spisal (Dr. Bonaventura, A. J., nekateri brez podpisa). Njegovi učeni 
članki so vzbujali mnogo pozornosti med Hrvati in Srbi. Značilno je, da 
učeni frančiškan Markovič ni bil med sotrudniki »Balkana« in da ni po- 
polnoma odobraval njegove smeri 2. »Balkan« je bil svoji smeri gotovo 
ponesrečen, ker je bil pred vsem namenjen Srbom; med Hrvati ni dobil 
zadostne podpore in umevanja, vziiodne razmere je premalo poznal (ruska 
bogoslovska literatura mu je bila malo znana), zato je pojemal in 1. 1901/2 
prenehal^. — Hrvatski uniati so zelo utrjeni; imajo nekoliko prav gore- 
čih duhovnikov. Hrvatje naj bi uniate z vsemi močmi podpirali, da bi 
unija cvetela, da bi mogla sebi asimilirati rusinske uniatske naseljence, 
ki jih je okoli 20.000 v Slavoniji in Bosni; rusinski uniati bodo za kato- 
liško stvar izgubljeni, ako jim Hrvatje ne bodo preskrbeli misijonarjev. Na- 
predek katoliške kulture in pravega krščanskega življenja med Hrvati, 
napredek hrvatske bogoslovske znanosti, dobra hrvatska bogoslovska revija, 
ki bi se posebno ozirala na vzhodno cerkev, ustanovitev posebne profe- 
sure za vzhodno cerkev (zgodovina, obred, pravo) na zagrebškem vseuči- 
lišču — vse to bi bilo velikega pomena za katoliško stvar in bi ugodno 
vplivalo na Srbe; polagoma bi se pripravljala pot k spravi. Hrvatje, ve- 
stra res agitur! — 

Znani zgodovinar Ehrhard je v svojem govoru * na občnem zboru 
avstrijske »Leonove Družbe« dne 28. novembra 1898. dokazoval, da 
je Avstrija posebno poklicana k delu za rešitev vzhodnega cerkve- 
nega vprašanja. Zato naj bi podpirala kulturni napredek uniatov, ki 
bi naravno vplivali na svoje nezedinjene sosede; podpirala naj bi bal- 
kanske katoličane in znanstvene študije o vzhodni cerkvi. Avstrijski 
bogoznanci (posebno redovniki) naj bi proučevali vzhodno bogoslovsko 
znanost, grško patristiko, bizantinsko teologijo, ki večinoma še ni niti 
preiskana niti izdana. Avstrijski episkopat ima še posebno lepo na- 
logo, da vodi in organizira različna dela za rešitev vzhodnega cerkve- 
nega vprašanja. — K temu bi še nekoliko dodal. Različne bratovščine 
za zedinjenje naj se poživijo in po vsi Avstriji razširijo. Bogoslovski 
profesorji naj izpopolnijo dotične oddelke v cerkveni zgodovini, litur- 
giki, dogmatiki, apologetiki (nauk o cerkvi!); tukaj je napredek nujno 
potreben; časopisi »Slav. lit. theoL« i. dr. nudijo v tamen mnogo prej 
neznanega gradiva. Avstrija naj bi ustanovila zavod (institut) za bi- 



1 Balkan 1896, str. 8—16. 

2 Markovič, Slaveni i pape I str. XXXIV si. 

' S tem je prenehala tudi akcija nadškofa Stadlerja. 

4 Govor (razširjen) je izšel v knjižici »Die orient. Kirchenfrage und Oster- 
reichs Beruf in ihrer Losung« ; izvrstna katol. revija »Histor.-polit. Blatter« (1899, 
z v. 123) obširno hvali ta govor. 



40 Dr. Fr. Grivec. 

~. 7//-4r— ; ; 

zantinske in sorodne študije v Carigradu in na avstrijskem jugu (mo- 
rebiti v Sarajevu) ; bizantinske študije na dunajskem vseučilišču (tukaj 
dobro deluje prof. K. Jireček in njegov »vzhodni seminar«), naj bi se 
poživile in razširile. S takimi kulturnimi napravami si bo Avstrija pri- 
dobivala simpatije in vpliv na Balkanu. 

Najbolj so za to delo poklicani in sposobni katoliški Slovani. 
S tem delom si bodo Slovani pridobili ugled pred učenim svetom in v 
katoliški cerkvi; to delo jih bode vezalo med seboj, pospeševalo na- 
predek znanosti in krščanske gorečnosti, poživilo bo grško-katoliške 
Slovane in jih usposobilo za misijonsko delo ^ Na tem polju so Slo- 
vani še mnogo premalo storili; večinoma so bili preveč površni in 
premalo poučeni. »Slavorum litterae theologicae« naj bi se izpopol- 
nile in razširile, ustanovili naj bi se poljudni nabožni časopisi za vzhodno 
cerkveno vprašanje (ali naj bi o tem več pisali dosedanji časopisi), 
ustanovila naj bi se latinsko-slovanska akademija kot med- 
narodna znanstvena družba (ne kot vseučihška fakulteta, to je vsaj za 
enkrat še utopistično). Zanimanje za mednarodne shode o vzhodnem 
cerkvenem vprašanju na Velehradu (letos se bode shod vršil dne 1 . 
do 3. avgusta) naj bi se med duhovščino bolj razširilo. 

Torej na delo! Delo za rešitev vzhodnega cerkvenega vprašanja 
je miroljubno, kulturno, krščansko, katoliško. To je delo za ono idejo, 
ki jo že celo tisočletje vztrajno zastopajo rimski papeži. S slovan- 
skega stališča je to delo važno za pravi krščanski napredek Slovanov, 
z avstrijskega stališča je to delo patriotično, z evropskega stališča je 
delo za razširjanje evropske kulture in za njeno obrambo proti aziat- 
skim navalom; z verskega stahšča je to delo res katoliško, veli- 
kega pomena za napredek pravega krščanskega duha in življenja, za 
napredek verske gorečnosti, kulture in znanosti. Razmere so sedaj za 
to delo ugodnejše kakor so bile nekdaj. Vzhod se kulturno vedno 
bolj bliža in asimilira zapadu. Naša dolžnost je, da ta razvoj v kr- 
ščanskem duhu pospešujemo. Od nas je odvisno, ali se bode asimi- 
lacija med vzhodom in zapadom vršila na podlagi verskega indiferen- 
tizma ali pa na krščanski podlagi; od nas je odvisna zmaga prave 
krščanske kulture in krščanskih idej na vzhodu. 



* O tem sem pisal v »K. Obzorniku« 1904, str. 408—412 in v brošuri »Idea 
Cyrillo-Methodejska« (Velehrad 1905) ; v tej brošuri je navedeno mnogo literature, 
ki je tukaj nisem mogel navesti. 



BX Grivec, Franc. 

1 06.2 Vzhodno cerkveno vprašanje 

.G7 

IMS